Tiskane izdaje
Protireformacija je na Kranjskem tako temeljito zatrla protestantizem, da v 18. stoletju ni bilo več nobene evangeličanske občine, saj protestanti niso smeli javno izražati svoje vere, ki na podlagi Lutrovega nauka poudarja povezanost Cerkve z evangelijem in temelji na augsburški veroizpovedi.
Kljub tolerančnemu patentu Jožefa II. 1781., ki je predvideval svobodo vere, je oblast v Ljubljani še naprej zavirala prizadevanja protestantov, da bi lahko imeli javno bogoslužje. Tako so se v prvi polovici 19. stoletja srečevali le v zasebnih prostorih, pri čemer jim je svojo hišo pogosto dal na voljo trgovec Gustav Heimann. Ta je leto dni zatem, ko je 1848. habsburška monarhija priznala Evangeličansko cerkev kot enakopravno cerkev v Avstriji, ob Celovški oziroma današnji Gosposvetski cesti kupil zemljišče in na njem so po načrtih arhitekta Gustava Lahna začeli graditi novoromansko luteransko cerkev.
Ko so jo 1851. dokončali, je ljubljanska evangeličanska občina štela 332 članov in ti so za prvega duhovnika Kristusove cerkve izvolili Theodorja Elzeta iz Dessaua v Nemčiji. Ta je kot zgodovinar proučeval slovenske protestantske tiske ter sistematično predstavljal njihove avtorje Primoža Trubarja, Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča, ukvarjal pa se je tudi s filologijo, etnologijo in poezijo. Leta 1854 so dogradili še župnišče in šolo, 1857. pa so pri Navjah uredili evangeličansko pokopališče.
V cerkvi, ki ima obliko bazilike, je lesena prižnica, na katero z leve in desne vodijo stopnice. Na steni za prižnico visi oljna slika Pavla Künla iz leta 1852, na kateri je upodobljen Jezus s Samaritanko ob Jakobovem vodnjaku. Orgle Franceta Goršiča iz 1888. imajo 12 registrov in dva manuala. V potresu leta 1895 je bila cerkev precej poškodovana, zato so jo morali temeljito obnoviti, pri čemer so ob cerkveni ladji zgradili večji zvonik s tremi zvonovi in okoli nje novo ograjo.
Leta 1907 je zvonik dobil uro, 1916. pa je vojska zaplenila vse tri zvonove. Po drugi svetovni vojni so oblasti iz cerkve odstranili klopi in v njej odprli mizarsko delavnico. Leta 1953 so evangeličanom spet dovolili uporabo cerkve za bogoslužje, ki so ga najprej vodili duhovniki iz Prekmurja, od 1985. pa sedanji škof Geza Filo. Po osamosvojitvi so ljubljanski evangeličani dobili cerkev in župnišče nazaj, ju prenovili in 1999. cerkev poimenovali po Primožu Trubarju.
