»Mesta ne oživljajo zidovi, ampak ljudje, zato pripada nam«

Ljubljana – V glavnem mestu se je v zadnjih dveh desetletjih zgostilo vse, kar je v kapitalizmu narobe, meni Nataša Sukič, ki na listi Združene levice kandidira za županjo. Pozablja se na celoto, gradi se le središče, ne dela se za ljudi, ampak za kapital, je prepričana dolgoletna aktivistka, borka za človekove pravice, pisateljica in inženirka elektrotehnike, ki prvič vstopa v strankarsko politiko.

Soodločanje in večja avtonomija četrtnih skupnosti, soupravljanje javnih podjetij in skrb za socialne stiske ljudi so ključne točke programa Združene levice v njeni prvi kandidaturi na lokalnih volitvah, potem ko se je šest članov uvrstilo v državni zbor. »Prava demokracija mora izhajati iz dejanskih potreb, iz realnega življenja ljudi, od spodaj navzgor. Odločevalci v politiki so zavezani vse to upoštevati in izvajati,« je prepričana kandidatka za ljubljansko županjo.

Ker verjamejo, da bi bila občinska podjetja tako bolj učinkovita, v Združeni levici predlagajo soupravljanje. Spodbujali bodo tudi zadružništvo. Za reševanje najbolj žgočih problemov predlagajo povečanje števila socialnih stanovanj na račun zdaj praznih, ki jih je v glavnem mestu po nekaterih ocenah okoli 20 tisoč, več denarja za subvencionirano šolsko prehrano, povezovanje z nevladnimi organizacijami, ko gre za trajne nastanitve brezdomcev, in odprtje javnih kuhinj. »Mesto mora poskrbeti za lačne občane, ne pa da breme revščine prelaga na ramena humanitarnih organizacij. Če imamo kot družba sto milijonov za gradnjo nekega stadiona in dvorane, potem bomo menda imeli denar tudi za to, da bo življenje vseh nas boljše,« odgovarja na vprašanje, kako do denarja. »Če se vsota drugače razporedi, bodo tudi učinki drugačni. Morda lahko postavimo kak mostiček manj in več igral na otroških igriščih v mestnih četrtih zunaj centra.«

Angažma je nujen

Eden ključnih ukrepov, ki spodbuja demokratično upravljanje mesta, je po njenem uvedba participativnega proračuna. »Občina bi po izpolnitvi vseh zakonskih obveznosti del denarja iz investicijskega dela proračuna namenila v soodločanje občanom. Ti bi na zborih občanov predlagali projekte, ki bi bili odsev dejanskih potreb v četrtnih skupnostih, nato bi stroka presodila, katere bi veljalo izvesti prednostno,« razlaga. »Zdaj se dogaja, da hoče mestna uprava denimo širiti Dunajsko cesto, pa veliko okoliških prebivalcev o tem nič ne ve. Zato je nujno predloge pripravljati skupaj z njimi, v tem ni nič utopičnega,« pravi.

Participativni proračun poznajo v najmanj tisoč petsto mestih, tudi evropskih. Prvo med njimi je bil Porto Alegre v Braziliji, kjer so ga uvedli leta 1989. Da je primer dobre prakse, je v poročilu zapisala Svetovna banka. Opazen je napredek v dostopu do osnovne infrastrukture, povečalo se je število šol, večje vsote so namenjene izobraževanju in zdravstvu. Pri sami izvedbi participativnega proračuna sta sicer ključni volja in aktivnost ljudi. »Ljudje so postali pasivni, na kar kaže že udeležba na volitvah. Najbrž to politikom celo ustreza, saj lahko udobno vladajo in nič se zares ne bo spremenilo. Zato se je treba angažirati, sicer našega glasu ni nikjer,« je prepričana 52-letnica, ki je od osemdesetih aktivna v različnih civilnih gibanjih, povezanih z LGBT in vprašanjem žensk.

Za pravico do mesta

Boj za človekove pravice in pravičnejšo družbo se po njenem ne more ustaviti na mejah civilne družbe, ampak ga je treba prenesti v politiko, kjer se sprejemajo odločitve. Tudi zato se je trenutno samozaposlena v kulturi odločila, da iz nevladnega sektorja stopi v politično areno. V Iniciativi za demokratični socializem, eni od treh partneric koalicije Združena levica, so jo povabili, da kandidira za županjo glavnega mesta. Vabilo je po kratkem premisleku sprejela. »Nehala sem verjeti, da se bo našla kakšna politična alternativa, neka dovolj artikulirana sila, ki se bo postavila po robu današnjim neoliberalnim konceptom in politikam,« nadaljuje. Na nedavnih predčasnih volitvah je sprva nameravala prečrtati vsa imena na volilnem lističu, dokler ni spremljala zadnjega soočenja na komercialni televiziji. »Združena levica je tam zagovarjala natanko to, o čemer sem vedno sanjala, da bi kdo prenesel v politiko,« pravi. »Kažejo rešitve, ki so možne in niti malo utopične, kot jim kdo očita.«

Kapitalizem je atomiziral družbo, tako smo postali razpršeni in pozabili, kaj sta skupnost in solidarnost, je kritična. Želi si, da bi Ljubljana postala model, kako mesto vrniti prebivalcem, kako ustvariti urbano okolje, v katerem bi lahko uspešno, zadovoljno in enakopravno sobivali ljudje različnih socialnih položajev, poklicev, starosti, spola, seksualne usmerjenosti in kulturnih okusov. »Kandidiram zato, da bi prispevala k boju za eno od temeljnih človekovih pravic, za pravico do mesta.« Ta po njenem ni povezana zgolj s prostorsko ureditvijo, ampak tudi s socialno. »Mesta ne oživljajo zidovi, ampak ljudje, zato pripada nam.«