Mladi namesto k staršem v zadrugo

Stanovanjske zadruge kot alternativni načini zagotavljanja dostopnejših najemniških stanovanj.

Objavljeno
07. julij 2016 15.32
Razstava gregorčkov - hišk na vhodu v osnovno šolo Tržič. Slovenija 11.marca 2016. [gregorčki,hišice,zelenje,hiše,domovi,arhitektura,urbanizem,gradbeništvo,stanovanjski problem,gradbene parcele,gradbena dovoljenja,črne gradnje,prenaseljenost]
Mojca Zabukovec
Mojca Zabukovec

Ljubljana – Vrnitev k staršem, zasebni najem ali izselitev v tujino. To so po besedah Klemna Ploštajnerja »možnosti«, ki so pogosto pred mladimi v vse bolj prekarni realnosti. Da bi vzpostavili »alternativni način bivanja onkraj pasti lastništva in profitnega najema«, so se povezali v stanovanjsko zadrugo Zadrugator.

Odhod mladih v prvo samostojno stanovanje je pozen, hkrati je večina stavb starih, povprečna uporabna površina stanovanja na prebivalca pa majhna. Delež lastniških stanovanj je eden najvišjih v Evropski uniji in dosega približno 92 odstotkov celotnega stanovanjskega fonda, je na nedavnem posvetu z naslovom S stanovanjskimi zadrugami do dostopnih najemnih stanovanj za mlade, ki so ga organizirali na fakulteti za arhitekturo, opozorila predavateljica Anja Planišček. Poudarila je, da je najemnih stanovanj premalo; trenutno jih zgolj štiri odstotke zagotavljajo javni stanovanjski skladi, preostale štiri pa tržni ponudniki. Kot primer dobre prakse je navedla Dunaj, kjer je kar 60 odstotkov stanovanj namenjenih najemu.

Čeprav ljubljanski mestni stanovanjski sklad vsako leto zagotovi povprečno 120 novih neprofitnih najemnih stanovanj in prihodnje leto pripravljajo tudi prvi javni razpis za dodelitev neprofitnih stanovanj za mlade do 29. leta starosti, to ne pokrije potreb po dostopnejših stanovanjih v prestolnici. V skladu ocenjujejo, da je »stanovanj premalo za skoraj vse sloje prebivalstva«. Toda sredstev države za preskrbo s stanovanji je še vedno malo – Slovenija za to nameni le okoli 0,04 odstotka BDP, medtem ko je povprečje v EU štiri odstotke.

Štiri mogoče lokacije

»Starši nimajo sredstev, da bi nam kupili stanovanje in naše negotove ter nestalne zaposlitve ne bodo omogočile nakupa ne zdaj, ne pozneje. In ker je najem tako kot naše zaposlitve večinoma nezanesljiv in drag, je stanovanjska zadruga odlična alternativa,« pravijo člani stanovanjske zadruge Zadrugator, ki so jo pred kratkim ustanovili formalno, sicer pa idejo razvijajo že dve leti. »Ne glede na to, ali jo bomo zgradili, prenovili starejšo stavbo ali najemali prostore, bo bivanje cenejše, saj ne bo vmesnega posrednika.«

Že pred časom so se povezali s fakulteto za arhitekturo, kjer pod mentorstvom Anje Planišček raziskujejo stanovanjsko zadružništvo. Nastale so idejne zasnove za prenovo štirih lokacij v Ljubljani, ki so v občinski lasti in na katerih bi se zadružno organizirali. Zdaj zapuščena stavba v Gubčevi ulici v Šiški bi vključevala prenovo sedanje hiše in dozidavo otroškega igrišča ter nekaj drugih javnih vsebin, s čimer bi se stanovanjska zadruga povezala s sosesko in tako spodbujala druženje ter sodelovanje med prebivalci. Podobne idejne zasnove so pripravili tudi za nevzdrževano skladišče na Koleziji, v katerem so predvideli zelene prezračevalne atrije, na strehi pa skupne vrtičke in prostor za druženje. Stanovanjsko zadrugo so si zamislili tudi ob Povšetovi ulici na Poljanah in na prazni parceli v Zalogu, kar je predlagal njen lastnik, mestni stanovanjski sklad.

»Rešitve smo iskali v okviru obstoječih stavb, ideje pa izhajajo iz želja in potreb bodočih stanovalcev, torej članov zadruge,« pravi Anja Planišček. Čeprav je proces načrtovanja stavbe z vključitvijo bodočih stanovalcev običajno daljši in težavnejši od siceršnjega načrtovalskega postopka, pa so prednosti po njenem »bolj povezana stanovanjska skupnost, skrbnejši odnos do prostora in zavedanje, da je prostor skupna dobrina«.

Pomoč države

Da bi se s spodbujanjem in podporo alternativnim oblikam zagotavljanja stanovanj razširil nabor možnosti in izbire pri reševanju stanovanjskega vprašanja, so na ministrstvu za okolje in prostor zapisali v nacionalni stanovanjski program 2015–2025, v katerem tudi pravijo, da »z ukrepi na različnih področjih država odpira možnost za uvajanje novih alternativnih načinov bivanja«. Za kakšne ukrepe gre, niso navedli, toda hkrati pravijo, da »glavno vlogo pri širjenju alternativnih načinov bivanja pomenijo neprofitne stanovanjske in nevladne organizacije«. Planiščkova v zloženki Stanovanjske zadruge ocenjuje, da nacionalni program sicer »prepoznava najemništvo kot pomembno«, a je to še vedno »preskromno zastopano«, na splošno pa da je program »še vedno naravnan k lastništvu stanovanj«.

Da za učinkovito delovanje vsaj na začetku potrebujejo podporo države z vzpostavitvijo zakonodajnega, finančnega in prostorskega načrtovanja, opozarja član zadruge Zadrugator Klemen Ploštjaner. Tudi Marko Peterlin iz Mreže za prostor, ki povezuje nevladne organizacije pri urejanju prostora, poudarja, da morajo najemne stanovanjske kooperative postati del javne stanovanjske politike. Država ali mesto lahko po njegovem omogočita – kot je to praksa drugod po Evropi – »dolgoročne kredite pod ugodnimi pogoji, začetne kratkoročne kredite in sistemsko usmerjene subvencije za najemnike ter tehnično in pravno podporo pri izvedbi pilotnih projektov«. Da bi zadružni model lahko »trajnostno odgovoril na izziv zagotavljanja dostopnih stanovanj za mlade«, se je na posvetu strinjal Tadej Slapnik, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, ko je tudi dejal, da bi idejo Zadrugatorja kot pilotni projekt na tem področju lahko začeli uresničevati novembra.

In medtem ko je vodja sektorja za socialno podjetništvo na ministrstvu za gospodarski razvoj Nena Dokuzov na posvetu poudarjala predvsem pomen poslovnih iniciativ, start-upov in podjetniških idej, člani Zadrugatorja govorijo o povsem drugačnem načinu sodelovanja in sobivanja. Klemen Ploštajner izpostavlja zadružna načela, kot so avtonomno in odprto članstvo v zadrugi, demokratično upravljanje, ekonomska participacija, opolnomočenje ljudi, skrb za člane in okoliške prebivalce ter povezovanje z drugimi zadrugami: »Podjetje v svojem statutu nima soupravljanja, kot ga ima zadruga, zato je to delovanje popolnoma drugačno.«