Tiskane izdaje
Na predvečer praznika upora proti okupatorju, ko so besede predsednika državnega zbora netile zatrto uporništvo v srcih Slovencev, je bilo iz majhne galerije v prestolnici slišati nekaj, čemur bi lahko rekli upor. Upor proti stalnicam, navadnosti in uspavanosti.
Nenavadni zvoki, ki so prihajali iz galerije Škuc, so ustavljali mimoidoče, da so kukali skozi velika okna, da bi ugotovili, od kod prihajajo glasovi, ki zdaj zvenijo kot presunljiva tuareška bojna ululacija, spet drugič kot čajnik, ki sporoča, da je voda zavrela. Tam sta vsak za svojim medijem sedela glasbenika Hunjoo Jung za elektroniko in Samuel Dunscombe s klarinetom in zbrane poslušalce uvajala v visokoenergijski hrup.
Ta večer je v galeriji Škuc potekal koncert v sklopu cikla improvizirane glasbe ConFine Aperto, ki ga glasbenik Tomaž Grom goji že od leta 2005. Dogodek, ki »odpira meje«, je eden od številnih aktivnosti Gromovega zavoda Sploh, ki štiri leta organizira tudi cikel sodobne komponirane glasbe Zvokotok, cikel performativnih dogodkov Neforma in tridnevni mednarodni festival Neposlušno, ki v Španskih borcih prek koncertov, delavnic, predavanj in instalacij združuje različne improvizacijske in kompozicijske pristope.
Gre torej za dolgoletno, sistematično in poglobljeno raziskovanje zvočnih polj. »Zanimajo nas glasba, ki stopa po robovih, in avtorji, ki razvijajo svoj specifični jezik tako znotraj improvizacije kot kompozicije. Ustvarjalnost, način razmišljanja, predanost, norost, drznost, odločitve in razlogi za muziciranje glasbenikov so pomembni vsaj toliko kot glasba sama,« svojo vizijo in poslanstvo razlaga basist, improvizator Tomaž Grom.
Homofonic unisono
V raziskovanje novih polj zvočne izraznosti se je poglobil tudi bobnar Dre Hočevar in s seboj tokrat popeljal kitarista Domna Gnezdo, pevko Ireno Tomažin, saksofonista Boštjana Simona in intermedijskega umetnika Miho Ciglarja, med občinstvom pa jih je neopazno s saksofonom spremljal Tilen Lebar. Kvintet se je najprej postavil pred mikrofone ob steni in z lastnimi glasovi, s pihanjem, dihanjem, tleskanjem, sikanjem in šumenjem proizvedel pravi zvočni tornado. Glasbeniki so nato zasedli vsak svoj inštrument oziroma medij in ustvarjali zvočne skulpture, ki so skušale slušno zmogljivost poslušalcev.
S projektom Coding of Evidentiality (v približnem prevodu kodiranje samoumevnosti) Hočevar namreč raziskuje srčiko interakcije med vpletenimi protagonisti. »Gre za analizo, razstavljanje posameznega elementa interakcije na ravni glasu, jezika in zvoka,« razlaga Hočevar. Za nekakšno molekulizacijo zvoka, torej. »Moj cilj je razumeti, kaj se ob izvajanju dogaja v naših glavah. Vpletene po določenih korakih vodim h kognitivnemu spoznanju te plati interakcije.«
Do tega spoznanja lahko glasbeniki pridejo že posamezno, med vajo, s protokoli, za katere je Hočevar skoval novo besedno zvezo homofonic unisono. »Želim, da se vsi v interakciji kalibrirajo, ozavestijo svoj zvok, druge zvoke okoli sebe in se vanje preslikajo, da bi lahko predvideli potek interakcije,« pravi glasbenik, ki se je pri tem projektu navdihoval pri znanstvenikih, kot sta kognitivni lingvist George Lakoff in nevroznanstvenica Nina Kraus.
Akademsko izobraženega jazzista, ki je študiral v Groningenu na Nizozemskem in na New School v New Yorku, iz polja jazza zanima le še improvizacija, ki jo s svojimi projekti poskuša po svoje redefinirati. Dre Hočevar, ki meni, da mora umetnik skozi svoje delovanje izkazovati svojo družbeno in politično participacijo in samega sebe dojema kot »zastopnika družbenih sprememb«, pripravlja posebno instalacijo, ki jo bo predstavil na letošnjem Jazz festivalu Ljubljana.
