Mrtve duše iz okolice Ljubljane še vedno iščejo pravico

Tudi bližnja okolica glavnega mesta ima svojo temno stran, zločine, ki še vedno niso raziskani. Pri nekaterih, o katerih pišemo tokrat, se ne moremo znebiti občutka, da so žrtve svoje krvnike morda celo poznale.

Razkosano truplo v Savi

Dvajsetega januarja 1994 je kajakaški reprezentant Fedja Marušič med veslaškim treningom na Savi pri Mednem naletel na del človeškega trupla. Voda ga je naslonila na rečni breg, ko se je veslač približal, ni mogel verjeti očem. Prepoznal je prsni koš in z grozo ugotovil, da je bila glava odrezana.

Truplo je bilo raztelešeno v višini reber, roke so bile odrezane v ramenih, glava pri vratu. Rezi so bili gladki, kot bi to storil strokovnjak. Takoj je obvestil policijo in kriminalisti so se znašli pred skrivnostjo, ki še ni razkrita.

Javnosti so posredovali opis dela trupla nesrečneža. Šlo je za moškega, starega med 25 in 35 let. Upali so, da ga bo kdo prepoznal na osnovi opisa posebnosti na truplu - pod obema prsnima bradavicama je imel tako imenovani pomožni bradavici, kar ni ravno pogost pojav.

Kajakaški reprezentant Fedja Marušič je med veslaškim treningom na Savi pri Mednem naletel na del človeškega trupla. Foto: Blaž Samec/Delo

Kriminalisti niso na savskih bregovih odkrili nobenih sledi, tudi brskanje med pogrešanimi osebami ni dalo rezultata. Policija se je znašla v popolni temi. Izvedenci so približno določili, da je bilo truplo v vodi najmanj en dan.

Nekaj kilometrov niže ob savskem toku je zadnjega dne februarja s prijateljem ribaril 62-letni Feliks Mulec. Trnke sta vrgla v Savo pri Srednjih Gameljnah. Nekaj metrov od brega je uzrl čudno stvar. Po natančnem opazovanju je začel prepoznavati predmet v vodi - spolovilo in dlake. Medtem je kos telesa - od bokov do začetka stegen - voda nesla naprej, niže po toku pa ga je vrtinec zavrtel in potisnil v past med skalami. Tam so ga prevzeli kriminalisti. Izvedenci so ugotovili, da gre za dele istega trupla in preiskava je dobila nov zagon. Toda odkrili niso nič novega. Mineva 24 let od najdbe trupla v Savi, obstajajo pa le biološke informacije (DNK) o neznancu, ki so jih posredovali tudi v registre v tujini.

Grozljivka na Zaplani

V nedeljo, 16. aprila 1995, sta pri počitniški hiši na Zaplani sprehajalca naletela na grozljiv prizor; iz parkiranega avtomobila je viselo negibno telo, pogled v kabino pa je razkril krvavo, zmaličeno podobo moškega, ki je bil pretepen skoraj do neprepoznavnosti. Žrtev je bil 38-letni Janko Mihelčič iz Podpeči. Njegov vzdevek je bil Žurgl ali Macola, človek dobričina, ki nikomur ni storil nič žalega. V pogovorih z ljudmi, ki so Janka poznali, smo slišali: »Ni skrivnost, kdo bi lahko kaj vedel o zločinu, a dokazov ni, zato moramo previdno z imeni.« Mihelčiča so nazadnje videli živega v petek, 14. aprila 1995, na pokopališču na Brezovici pri Ljubljani. Dva dni zatem so na Zaplani našli njegovo truplo. Morda je res živel malce samosvoje, bil je samski, stanoval je v tako imenovanem sindikalnem domu v Podpeči 63, kamor naj bi zadnja leta pred smrtjo hodil le prenočevat.

Foto: Igor Mali/Slovenske novice

Žurgl oziroma Macola se je izučil za avtoelektričarja, nato se je priučil kamnoseštva in bil mojster klesanja črk na spomenike. Poleg kamnoseškega dela je pri Hokejskem klubu Olimpija skrbel za mladinske ekipe, bil je nekakšen intendant. Tik pred smrtjo je Janko znancu potarnal, da ga je nekdo opeharil za večjo vsoto denarja.

Kakšen dan pred smrtjo je Mihelčič sovaščanu Alojzu Jeršetu posodil manjšo vsoto denarja, kar je kasneje spodbodlo govorice o Jankovemu dolžniku, ki naj bi bil vsaj posredno vpleten v zločin. Sumničenje se ni poleglo do danes, ko je Jerše že davno pokojen. Kriminalisti so ga izprašali, imel je precej majav alibi za čas umora. Še več sumov si je nakopal, ker je zavrnil poligrafsko testiranje. Šele dosti let kasneje so uradno potrdili, da so Jeršetu nekatere osebe dale lažni alibi! Prepozno, kajti človek, ki bi morda res lahko razkril kakšen pomemben podatek o ozadju Jankove smrti, je 7. julija 2002 storil samomor. Po njegovi smrti so osebe, ki so ga poskušale z lažjo zavarovati, lažni alibi preklicale.

Po vlomu strel v glavo

Na seznamu nepojasnjenih smrti je tudi ime Antona Jesenovca, 49-letnega avtoprevoznika z Vrzdenca pri Horjulu, ki je umrl leta 1996. Preiskava je še odprta oziroma še poteka.

V domačem kraju so ga nazadnje videli živega v torek, 16. julija 1996, ko se je pripeljal domov. Vse dneve se je prevažal s tovornjakom, pozno zvečer pa legal k počitku. Živel je sam, nedaleč stran pa je prebivala njegova partnerica, ki je občasno prihajala in včasih tudi prespala. Usodne noči pa je bil Jesenovec sam.

Sedemnajstega julija zjutraj je njegov brat začuden pogledoval proti Antonovi hiši, ker je tovornjak še vedno stal na dvorišču. Šele zvečer, ko ni bilo nobenih znamenj življenja, so vstopili v hišo in odkrili pravo razdejanje, na tleh pa je ležalo iznakaženo truplo.

V noči na 17. julij 1996 je na Vrzdencu pri Horjulu v hiši številka 114 je potekala krvava drama. Foto: Vojko Zakrajšek

Stekla je preiskava, razpisana je bila tudi denarna nagrada za koristne informacije, toda ostalo je pri ugotovitvi storilec neznan.

Znanci in prijatelji so Jesenovca poznali kot poštenjaka, vedeli pa so tudi, da ves zaslužek hrani nekje v hiši, kajti bankam ni zaupal. Slovel je kot izjemno varčen človek. Nedvomno so storilci dobro načrtovali akcijo, neopazno so vlomili v hišo in temeljito premetali vse prostore, dokler ni hrup prebudil Jesenovca, ki se je vlomilcem odločno postavil v bran. Bil je močan možakar, sledovi kažejo, da se je srdito branil. Poškodbe glave so nastale s trdim predmetom, za konec je sledil natančno merjen strel v glavo. Med preiskavo so pregledali vse kotičke v hiši, našli so tudi tulec izstreljenega naboja in kroglo. Morilci so odnesli denarnico z dokumenti, sorodniki pa so povedali, da je imel v denarnici vedno okoli pet tisoč nemških mark. Ko so preiskali vsa mogoča skrivališča, so v roletni omarici našli pravi zaklad, 230 tisoč mark.

Hiša na Vrzdencu 114 je od julija 1996 prazna, še vedno pa prevladuje prepričanje, da je bil storilec nekdo, ki je žrtev poznal.

Okostje na smetišču

V soboto, 21. aprila 2007, so ob gozdni poti iz Loke proti Dobenemu med čistilno akcijo našli človeško okostje, postopek prepoznave pa je potrdil, da gre za Smailja Etemaja iz Prevoj, pogrešanega že od novembra 2003. Potrdili so, da je bil umorjen. Etemaj, rojen na Kosovu, je od svojega 16. leta živel v Sloveniji, si ustvaril družino in se izkazal kot delaven in podjeten človek. Pred pivovarno Adam Ravbar v Rodici so ga videli zadnjikrat, preden je 26. novembra 2003 nekaj po 13. uri izginil. Po prejetem telefonskem klicu je šel na parkirišče pred Ravbarjem, prisedel v osebno vozilo ter se odpeljal z neznancem. Zadnji signal Etemajevega mobilnega telefona so zaznali deset minut kasneje v kraju Podgorica pri Domžalah.

Etemajeva žena naj bi v pogovorih večkrat omenila, da bi bila mirnejša, če bi vsaj vedela, kaj se je zgodilo z možem. Namesto tega je morala poslušati različne govorice, tudi natolcevanja, od tega, da je mož storil samomor, do tega, da je zbežal v tujino. Ko so našli truplo, so potrdili sum, da je človek umrl nasilne smrti. Odkrili naj bi sledove strelnih ran. S skrivnostjo njegovega izginotja in smrti so se začeli intenzivneje ukvarjati, toda uganka še danes ni razvozlana, čeprav so že zdavnaj odkrili osebo, ki bi lahko imela motiv za takšno dejanje.

Pogorišče in truplo na Jančah

V noči na 12. februar 2005 se je na Jančah zgodil umor, ki še ni raziskan. Smrt 89-letne Helene Jelnikar je bila sprva pripisana nesreči; starkino truplo so namreč našli na pogorišču starejše hiše po tem, ko je kar 55 gasilcev iz več prostovoljnih društev s pomočjo poklicne brigade iz Ljubljane ukrotilo ogenj.

Po požaru na Jančah 12. februarja 2005. Na pogorišču hiše so našli strakino truplo. Foto: Igor Mali/Slovenske novice

Zagorelo je v povsem nejasnih okoliščinah. Hiše, ki stoji nad krajem Laze ob Savi, z Janč ni mogoče videti, zato so požar prvi opazili domačini s savske strani in obvestili gasilce. Zagorelo je okoli 23. ure. Gasilci so na pogorišču našli neprepoznavno truplo, ki ga ni bilo mogoče takoj identificirati. V preiskavi so posumili, da le ni šlo zgolj za nesrečo, in kmalu potrdili, da je bila ženska umorjena. Najverjetneje zadavljena. In sledila je še ugotovitev, da je bil ogenj podtaknjen. Storilec je po zločinu očitno hotel prikriti gnusno dejanje in je zanetil ogenj.