Tiskane izdaje
Ljubljana – V najbolj kakovostnem bivalnem okolju živijo prebivalci Murgel, Trnovega, Rožne doline in zahodnega mestnega središča, v najslabšem pa prebivalci Rakove jelše, Sibirije, večine urbaniziranih ruralnih naselij na severovzhodnem obrobju, večjega dela Most in Šiške v bližini industrijske cone. Kakovost bivalnega okolja je z večine vidikov zadovoljiva, a se mestna območja po kakovosti med seboj pomembno razlikujejo.
Tako v raziskavi o kakovosti bivalnega okolja v Ljubljani, ki je ena redkih celovitih in prostorsko bolj natančnih ocen kakovosti bivalnega okolja v mestih, ugotavlja dr. Jernej Tiran z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Ljubljanska stanovanjska območja je ovrednotil z vidika sedmih skupin kazalnikov, ki po njegovem ponazarjajo pojem »bivalno okolje«: stanovanjske razmere, varnost, estetska vrednost, dostopnost mestnih dobrin, obremenjenost okolja, družbeno okolje in pogoji za mobilnost. Rezultati bodo izšli januarja v knjižni zbirki Georitem.
Izpostavljate razliko med kakovostjo življenja in kakovostjo bivalnega okolja, kako ju razmejujete?
Vsebinsko je med njima pomembna razlika, a se ju velikokrat izenačuje ali nedosledno uporablja. Kakovost življenja je širši pojem, bivalno okolje pa samo eno od njegovih področij. Kakovost življenja vključuje tudi zdravje, družinsko življenje, dohodke, zadovoljstvo z življenjem kot celoto itn. Bivalno okolje pa obsega tisto, kar neposredno vpliva na kakovost bivanja: to so značilnosti stanovanja in njegove ožje in širše okolice, torej njegove lokacije. Drugače povedano – gre za tiste vsebine, ki so ljudem pomembne, ko se odločajo, kje bodo stanovali.
Katere vsebine bivalnega okolja prebivalci najbolj cenijo?
Po spletni anketi med 145 Ljubljančani, ki sicer ni bila izvedena na reprezentativnem vzorcu, njihove bivalne preference niso bistveno drugačne od drugih Slovencev. Najbolj cenijo urejeno, mirno in varno okolje: čim več zelenih površin, estetiko ter lokacije, ki niso hrupne, onesnažene ali poplavno ogrožene. Visoko vrednotijo tudi velikost stanovanja. Vse to so seveda uporabni namigi za mestne oblasti, urbanistične načrtovalce, pa tudi nepremičninske agente.
Če bi se odločali, kje boste živeli, katero območje bi izbrali in zakaj?
Želje so eno, realnost pa drugo, ta je pogojena tudi s skromno ponudbo na nepremičninskem trgu in finančnimi zmožnostmi. To »vajo« sem pred kratkim izvedel tudi v praksi, ko sem iskal novo stanovanje. Glede lokacije sem bil prilagodljiv, pri iskanju pa sem se omejil na Ljubljano znotraj obvoznice. Moja pomembnejša merila so bila peš dostopnost do trgovin, dobre avtobusne povezave, odsotnost hrupa in dobra kolesarska povezava do delovnega mesta, kar sem nazadnje našel v eni od blokovskih sosesk za Bežigradom. Vsakdo ima sicer glede lokacije svoje preference in merila, ki se pomembno spreminjajo tudi glede na življenjsko obdobje.
V raziskavi ugotavljate, da se med večjimi stanovanjskimi območji z najboljšo kakovostjo bivalnega okolja v Ljubljani ponašajo Murgle, Trnovo, Rožna dolina in zahodni del mestnega središča. Kaj jih odlikuje?
Ponašajo se zlasti z zelo dobrimi stanovanjskimi razmerami: tamkajšnja stanovanja so večinoma zelo prostorna, z veliko uporabno površino in zadostnim številom sob na prebivalca. Tudi po večini ostalih meril so ta območja nadpovprečna glede na celotno mesto in nimajo večjih pomanjkljivosti. Tako ni presenetljivo, da v njih bivajo premožnejši in bolj izobraženi. Omenjena območja se v anketnih raziskavah tudi redno pojavljajo med najbolj privlačnimi soseskami v Ljubljani.
Kaj pa opredeljuje območja s slabšimi bivalnimi razmerami?
To so Rakova jelša, Sibirija, večina urbaniziranih ruralnih naselij na mestnem obrobju (npr. Tomačevo, Kleče), večji del Most, Dolgi most ter del Šiške v bližini tovarne Litostroj. Območja so si med seboj različna, na splošno pa jih označuje kopičenje manj ugodnih bivalnih razmer: prenaseljenih in ponekod še vedno komunalno nepopolno neopremljenih stanovanj, manjše količine zelenih površin ali bližine degradiranih območij, večje obremenjenosti okolja, slabše socioekonomske sestave prebivalstva, ponekod tudi slabše dostopnosti mestnih dobrin, kot so trgovine, storitve, šole itn.Vendar pa ni nujno, da se bodo tamkajšnji prebivalci strinjali s temi rezultati, tudi zato, ker so se na slabše bivalne razmere preprosto navadili.
Posebej omenjate sosednji, stikajoči se stanovanjski območji, Murgle na eni strani ter Rakovo jelšo s Sibirijo na drugi, ki se po kakovosti bivalnega okolja izrazito razlikujeta. Kako je mogoča bližina tako različnih sosesk?
Bolj ali manj gre za naključje, je pa nastanek obeh območij povezan s širitvijo mesta proti Ljubljanskemu barju. Manj kakovostna in nelegalna stanovanjska gradnja je tam prisotna že dalj časa, medtem ko so Murgle urbanistično načrtovana stanovanjska soseska, v ozadju katere je razmislek, kako hkrati doseči racionalno izrabo zemljišča in visoko kakovost bivanja.
Ali so podobni primeri tudi v drugih večjih mestih?
Seveda, tudi drugje po svetu najdemo podobne primere. Mesta so kompleksen prostorski pojav, poln protislovij in kontrastov. Privlačijo zelo različne skupine prebivalcev, ki na istem prostoru zadovoljujejo svoje življenjske potrebe. Velja pravilo, da z velikostjo in pomenom mesta naraščajo tudi socialne razlike. Ljubljana je kot prestolnica države in srednje veliko mesto v evropskem merilu dovolj velika in pomembna, da takšna nasprotja pridejo do izraza.
Kot poseben primer izpostavljate tudi staro mestno jedro, za katerega so značilne »bipolarne« bivalne razmere, kaj to pomeni?
Tudi staro mestno jedro je prostor raznovrstnih nasprotij. Na eni strani ima zelo dobro dostopnost do kulturnih ustanov, storitev in zelenih površin, bogato kulturno dediščino, dobre avtobusne povezave itn. Na drugi strani pa je njegov stanovanjski fond star in dotrajan, kar nenazadnje pomeni tudi večje stroške za vzdrževanje. Zaradi turistifikacije in pestrega uličnega dogajanja je za stanovalce zelo pereč hrup z ulice. Glede na mestno povprečje se tu zgodi več kaznivih dejanj. Za določen del populacije je problem tudi omejena dostopnost do stanovanj z osebnim avtomobilom.
Raziskava nakazuje razlike v kakovosti bivalnega okolja med posameznimi mestnimi predeli. Poudarjate, da te razlike lahko povzročijo selitve prebivalstva in večajo socialnogeografsko diferenciacijo. Kakšne so lahko posledice?
Ta diferenciacija je bila v času socializma nezaželena in se o njej ni veliko razpravljalo, čeprav je nedvomno obstajala. Če se bivalne razmere slabšajo, se premožnejši prebivalci izseljujejo in območja s tem doživljajo socialno degradacijo. Prebivalci, ki v njih ostanejo, pa nimajo niti denarja niti volje za vzdrževanje stavb in izboljšanje bivalnega okolja. Tudi z vidika aktualnih družbenih razmer so takšna nasprotja lahko problematična. Pomembna sestavina mestnega življenja je tudi ta, da v njem sobivajo prebivalci različnega porekla in socialnega položaja. Če imamo opravka z geti na eni strani in varovanimi soseskami na drugi strani, pa to lahko sproža družbene napetosti.
Kako ocenjujete trenutno stanje bivalnega okolja v Ljubljani?
Eden od osrednjih ciljev raziskave je bil izmeriti kakovost bivalnega okolja znotraj mesta in oceniti velikost razlik med posameznimi mestnimi predeli. Kakovost bivalnega okolja je z večine vidikov zadovoljiva, a se mestna območja po kakovosti med seboj pomembno razlikujejo. Z vidika prostorske enakosti in pravičnosti si moramo prizadevati, da bi se razlike zmanjšale na sprejemljivo raven ter da bi vsi prebivalci mesta živeli v primernih bivalnih razmerah, kot se za »najlepše mesto na svetu« tudi spodobi. Vendar je treba poudariti, da smo v zadnjem času priča številnim premikom na bolje: dograjevanju kanalizacijskega omrežja, posodabljanju sheme avtobusnih linij, omejevanju in umirjanju prometa in aktivnostmi za zagotavljanje poplavne varnosti. Stanje še ni idealno, a smer začrtane poti je gotovo prava.
Z raziskavo ste načrtovalcem in upravljalcem mesta ponudili uporabno orodje za načrtovanje in odločanje o prostorski politiki. Kaj jim svetujete?
Treba je poudariti, da raziskava prikazuje le del mestne stvarnosti: nekaterih vsebin namreč ni bilo mogoče zadovoljivo izmeriti na objektiven način, tudi zaradi nedostopnosti podatkov in statistične zaupnosti. Za celovitejšo oceno bi bilo treba zajeti tudi mnenje in zadovoljstvo prebivalcev. Sicer pa so rezultati potencialno uporabni pri prepoznavanju najbolj problematičnih območij in njihovi prednostni obravnavi pri sanaciji bivalnega okolja. Služijo lahko kot podlaga za vzpostavitev sistema za spremljanje stanja v prostoru. Gotovo bi bilo dobrodošlo, da bi bili ti rezultati javno dostopni v obliki redno osveževane spletne platforme. Takšno orodje bi lahko koristilo tudi prebivalcem, denimo pri iskanju primernega stanovanja.
