Tiskane izdaje
Ljubljana – S pilotskim projektom Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam, ki se končuje ta mesec, so bile tlakovane možnosti za razvoj nadaljnjih pristopov odprtosti za vse, ki naj bi jih muzeji in galerije uporabljali v prihodnosti.
Tako so ugotavljali udeleženci zaključne konference tega projekta, ki so jo naslovili Dostopni za vse. Žal pa niso našli odgovora, kako naprej, saj bo vseh 10 mladih iz ranljivih skupin, ki so v času projekta imeli zaposlitev in so s pomočjo mentorjev pridobili veliko znanja in izkušenj kot kustosi, kustosi pedagogi, kustosi dokumentalisti in bibliotekarji na tem področju, decembra ostalo brez službe.
Ob tem so razpravljavci poudarili, kako nesmiselno je, da se veliko denarja vloži v izobraževanje skupine ljudi, potem pa jim javne institucije ne omogočijo zaposlitve. Izpostavili so primer iz Anglije, ko je bila takšna skupina ljudi z znanjem po končanem projektu vključena v sodelovanje pri vseh projektih, ki so jih uresničevali v muzejih. Eden od rezultatov projekta je tudi razstava Dotik preteklosti, ki so jo včeraj odprli v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM).
V prihodnje manj denarja
Dve leti in pol trajajoči projekt, vreden 984.871,75 evra, je trajal od aprila 2013 in se ta mesec končuje. V okviru operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007–2013 je bil 85-odstotno financiran iz Evropskega socialnega sklada, v višini 873.141 evrov, drugo pa je prispevalo ministrstvo za kulturo. Direktorica Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) Tanja Roženbergar je poudarila, da vidi konec projekta kot začetek za oblikovanje nacionalne strategije za dostopnost. Sodelovanja v skupnih projektih za dostopnost pa si želi tudi v prihodnje, to je v mednarodnem prostoru praksa že dlje časa. Vodja službe za kulturne raznolikosti in človekove pravice pri ministrstvu za kulturo Sašo Gazdić je povedal, da ga skrbi, ker so evropska sredstva za naslednje finančno obdobje (2014–2020) nekoliko usahnila, zato bo tudi na področju kulturne dediščine programe razvijati težje kot do sedaj.
Pomembne pridobitve
V projektu so skupaj z mentorji iz šestih muzejev in ene galerije razvili in izvedli nove pedagoške ter andragoške programe za potrebe obiskovalcev iz ranljivih skupin. Med drugim so povečali tehnično dostopnost muzejev. SEM je bil tako dopolnjen z indukcijskimi zankami, s pomočjo katerih lahko naglušni sledijo vodstvom po razstavah in s tipnimi kartami za orientacijo slepih in slabovidnih. Izdelali so 16 kopij izbranih muzejskih predmetov, ki se jim obiskovalci lahko približajo in se jih dotikajo; 12 jih je vključenih v stalno razstavo Med naravo in kulturo, 4 pa v razstavo Vrata. Vodja projekta iz SEM Bojana Rogelj Škafar je opozorila še na avdio deskripcijo v šestih jezikih in tablice za tolmačenje v znakovnem jeziku.
Koordinatorka projekta Eva Rožanc pa je povedala, da so razvili programe, ki vključujejo glasbena in veččutna vodstva z vnosom taktilnih elementov za slepe in slabovidne obiskovalce. Med drugim so umestili taktilne tlorise razstavnih prostorov za slepe in slabovidne, opremili so se tudi povečevalnimi lupami. Izpeljali so 68 programov in imeli 4155 obiskovalcev. Nadgradili so tudi muzejsko spletno stran (http://www.etno-muzej.si/), ki je zdaj bolje prilagojena slepim in slabovidnim ter gluhim in naglušnim.
Slovenski standardi dostopnosti
Kot je povedal Tomaž Wraber, predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, je za slepe in slabovidne pomemben talni taktilni sistem, ki jim omogoča orientacijo v prostoru, da lahko pridejo do informacijske točke in dostopnost do vsebin. Vodeni ogledi jim morajo biti prilagojeni z ustreznimi opisi, avdio deskripcijo je mogoče narediti vnaprej, uporabljajo lahko slušalke. Zanje so pomembne tudi taktilne zbirke in pripomočki, ki jih lahko otipajo, pri čemer ni nujno, da gre za replike predmetov, eksponati pa so lahko tudi originali. Slediti pa morajo rdeči niti, da slepi lahko razumejo sporočilo razstavljene zbirke. Ob projektu Knjižnica slepih in slabovidnih predlaga, da skupaj postavijo slovenske standarde dostopnosti, saj je prava kultura samo tista, ki je dostopna vsem.
Anton Petrič iz Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije je opozoril, da so gluhi močno prikrajšani za kulturne dobrine v gledališčih, galerijah, na javnih prireditvah in podobno. Kultura in umetnost sta jim dostopni samo prek slike, saj ne morejo dobiti zvočne informacije. Tisti, ki uporabljajo slovenski znakovni jezik, v muzejih potrebujejo vodiča, kustosa ali tolmača, ki jim razlaga vsebino oziroma informacije o eksponatu, to je lahko tudi prek tablic s pomočjo QR kode, ki jo je mogoče uporabiti tudi na mobilnih telefonih, digitalnega ali video zapisa. Muzeji v Parizu in Londonu, denimo, tako ponujajo tri različne načine ponujenih besedil v eni aplikaciji: za slepe opise v več jezikih, za gluhe v znakovnem jeziku, za naglušne v podnapisih. Naglušni pa potrebujejo indukcijsko zanko. Pri tem pa lahko težavo predstavljajo debeli zidovi v starih muzejskih zgradbah.
Tiflološki muzej v Zagrebu
Tiflološki muzej v Zagrebu, ki so ga odprli že leta 1953, sta predstavili njegova direktorica Željka Bosnar Salihagić in muzejska pedagoginja svetovalka Željka Susić. Njegova posebnost je Temna soba, ki omogoča posebno izkušnjo, saj lahko v njej razen vida uporabite vse ostale čute: dotik, vonj, sluh itn. Kot prvi muzej v širši regiji je imel taktilno galerijo. Razvil se je v muzej, ki se ukvarja z različnimi ljudmi z oviranostmi in ga poskušajo kar se da prilagajati invalidom. Imajo taktilno karto prostora, brajevo pismo za slepe, lupo, filme za gluhe s podnapisi itn.
Povezovanje pri skupnem reševanju ovir
Predsednica Skupnosti muzejev Slovenije, ki vključuje 68 slovenskih muzejev, Aleksandra Berberih - Slana ugotavlja, da bi vsi muzeji radi dosegli čim večjo dostopnost, le redki pa imajo možnost za to. Pri tem ni dovolj v muzeje namestiti dvigala in ograje, nešteto je še drugih možnosti. Ob pobudi ministrstva za kulturo ob dnevu slovenskega znakovnega jezika, da bi vsi muzeji gluhim omogočili dostopnost s pomočjo tolmačenja, je dejala, da si številni muzeji tega iz lastnih sredstev ne morejo privoščiti. Še toliko težje je, če so potrebni gradbeni posegi, saj so muzeji v stari zgradbah, ki jih je težko prilagoditi, saj bijejo večne boje z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
Ob tem, da zakon kulturne ustanove zavezuje k prilagoditvam za invalide, pa se je vprašala, kakšno vlogo imajo pri tem ustanovitelji in financerji. Ker muzeji komaj izvajajo svojo osnovno dejavnost, je čas za premislek na realnih tleh, kaj je izvedljivo in kaj ne. Veliko muzejev se sicer poskuša prilagajati, vendar pa opaža, da je na raznih prireditvah v muzejih zelo malo obiskovalcev, to pa pomeni, da se bodo muzeji morali spremeniti v temeljih. Povezati bi se morali v skupnem reševanju ovir, iskanju ugodnejše ponudbe za opremo in podobnem.
