Tiskane izdaje
Na Kongresnem trgu bodo od danes do petka štirje festivalski dnevi in glasbeni večeri že enajstega festivala Igraj se z mano, ki je najobsežnejši del aktivnosti gibanja z istim imenom. Iz dvoriščnega dogodka z radovednimi opazovalci se je razvil v spektakel z več tisoč sodelujočimi.
Festival vsako leto organizirata Center Janeza Levca in Društvo za kulturo inkluzije. O tem, kako je nastal, nam je pripovedovala Irena Nose, profesorica socialne pedagogike in vodja organizacijske enote Dom pri Centru Janez Levca.
Ste idejna vodja oziroma mati festivala Igraj se z mano. Kako je nastala ideja o festivalu, ki premaguje stereotipe o ljudeh s posebnimi potrebami?
Festival ima več očetov in več mam. Ideja se je utrnila v naši delovni enoti (Dom) leta 2005. To leto smo na dvorišču imeli Igre dobre volje, na skupnem popoldnevu smo se zbrali vzgojitelji in otroci oziroma mladostniki iz podobnih ustanov. Ugotovili smo, da nas opazujejo otroci iz sosednjih blokov. Kar nekaj vzgojiteljev je pripeljalo tudi svoje otroke. Ob koncu dneva so se otroci iz sosednjih blokov in naših vzgojiteljev pomešali in nismo več vedeli, kdo je otrok z motnjo in kdo brez nje. Vse je bilo tako pisano in zabavno, bili smo navdušeni. Ob evalvaciji dogodka smo bili vsi vzgojitelji enotni, da je treba takšno obliko igre prestaviti zunaj okvirov Centra Janeza Levca in jo ponuditi tudi otrokom iz drugih šol.
Kako se je to tudi zares zgodilo?
Odraščala sem v sosednjem bloku, ki je čisto blizu tega doma. Ko sem bila majhna, sem hodila mimo in si vedno želela odpreti vrata in pogledati, kaj se tam dogaja. Vedno sem kukala izza ograje in gledala otroke, ki so se igrali na tem dvorišču. Na sestanku sem imela možnost izraziti to svojo željo iz otroštva. S kolegi smo se dogovorili, da naslednje leto prestavimo festival zunaj teh okvirov. Ravnatelj Matej Rovšek je bil nad tem navdušen. Šli smo na MOL, projekt predstavili županu in naslednje leto smo imeli prvi festival v Zvezda parku. Takrat je sodelovalo pet ali šest šol, festival je bil čisto majhen, organizirali pa so ga vzgojitelji našega doma.
Na prvem festivalu je bilo 200 aktivnih udeležencev, lani jih je bilo že 3600, zraven pa še 15.000 obiskovalcev.
Nad temi številkami sem zelo navdušena. Ideja festivala je, da otroci brez motenj skozi igro spoznavajo otroke z motnjami in obratno. Igra je tista, ki je prostovoljna in ki je osvobajajoča. Otroci so za igro motivirani, ker je to nekaj lepega. Tu se spoznavajo na prijeten in lahkoten način, kar je bila naša želja.
Na festivalu se družijo otroci s posebnimi potrebami in njihovi vrstniki, sodelujejo slovenske šole in vrtci, nevladne organizacije ter prostovoljci iz Slovenije in tujine. Pridejo tudi starši, družine in starejši občani. Kaj jih pritegne?
Ker je zdaj organizator Center za kulturo inkluzije z organizacijskim odborom in tega ne vodimo več vzgojitelji v domu, se zdaj festivala udeležujem kot obiskovalka. Vsako leto si vzamem uro ali dve samo zase in opazujem otroke. Tu je toliko pozitivne energije, smeha, prijetne komunikacije. In to je tisto, kar vsakega obiskovalca na tem festivalu prepriča: pozitivna energija, pisanost, barvitost, sproščenost in veselo vzdušje. Če kdo želi kakšen kontakt z drugačnostjo, do tega pride spontano. Mislim, da je energija tista, ki pritegne na tem festivalu.
Ali se je odnos do drugačnosti v naši družbi v tem času kaj spremenil?
O tem bi morali narediti kakšno raziskavo, mislim pa, da če gre več tisoč ljudi skozi takšen festival, pozitivni premiki zagotovo so. Prepoznavnost otrok z motnjami, našega centra, izkušnje ... Mislim, da vsak udeleženec pridobi neko izkušnjo. Na festivalu dela ogromno prostovoljcev, mladih in študentov, ki tako pridejo v stik z ljudmi s posebnimi potrebami. S svojo veselostjo in radostjo naredijo festival sončen. Če ti prostovoljci prenašajo to energijo naprej, je že nekaj narejenega.
Strokovnjaki večkrat izpostavijo, da je inkluzija precej več kot socialno vključevanje in ne zajema samo otrok s posebnimi potrebami in njihovega šolanja. Kakšen je vaš pogled na inkluzijo?
V zvezi s tem največ govorimo o vključevanju naših otrok v večinske šole. To je trend, o tem se veliko govori, mnenja strokovnjakov so zelo različna. Mislim, da uspešno inkluzijo sestavlja več elementov. To je bolj fleksibilni šolski sistem, programi, materialni in prostorski pogoji, kader. Zelo pomemben element inkluzije pa je sprejemanje drugačnosti, kakršnekoli. To velja za vse, ki delajo z otroki, za učitelje, starše, učence, tehnični kader. Nekaj lahko sprejemamo samo, če to poznamo. Če ne poznamo, smo zadržani, v stiski in ne vemo, kaj lahko pričakujemo. Tak festival nam da možnost izkušnje, da nekaj sprejemamo. Tu je vrednost festivala. Zato sem vesela visokih številk. Želela bi, da bi imel vsak kdaj izkušnjo preživeti dan z osebo s posebnimi potrebami. Moje delovno mesto, kjer delam z njimi, je nekaj čudovitega. Preden pridem do pisarne, dobim zagotovo vsaj pet objemov. To so naši otroci. Mislim, da bi to izkušnjo moral vsak od nas, četudi ne dela v šolstvu, enkrat začutiti in spoznati. S tem bi se stereotipi in predsodki absolutno zmanjšali.
Kaj vse se bo te štiri dni in večere dogajalo v Ljubljani?
Kot vsako leto bo festival na Kongresnem trgu razdeljen na dva dela. Dopoldanski bo potekal od 9. do 13. ure in popoldanski od 20. do 22. ure. V dopoldanskem delu bodo zelo zanimive delavnice, program na velikem odru, na katerem se bodo izmenjevale različne šole in ustanove. Proti večeru bodo nastopali znani umetniki, ambasador festivala raper Zlatko, Omar Naber, Hamo, Jurki, Timotej Kotnik, glasbenica iz Sirije Jawa Manla, ki jo je vojna prisilila v begunstvo, vrhunski jordanski violinist Yarub Smarait. Nastopal bo tudi zbor vseh organizacijskih enot Centra Janeza Levca. Bo zabavno, pisano, raznoliko, vsi lepo vabljeni, da se nam pridružite.
Bi dodali še kakšno zanimivost?
Na festivalu se vidi samo program, nihče pa ne ve, da pri organizaciji sodeluje tudi 70 naših mladostnikov s posebnimi potrebami, ki bivajo v domu, in nekateri starejši učenci iz naših osnovnih šol, ki so za svoje delo plačani prek študentske napotnice. To je za marsikoga od njih prva delovna izkušnja. Postavljajo klopi, odre, delijo vodo, pečejo palačinke, so za odrom kot asistenti. To je neprecenljiva izkušnja. Prvič sodelujejo s timom in dobijo odgovorno nalogo. To je za nas zelo pomemben element oziroma del tega festivala, ki ga obiskovalci niti ne vidijo. Stari so od 15 do 21 let, imajo tudi mentorje, to so naši učitelji in vzgojitelji. Mlajši ko so, bolj potrebujejo mentorja. Bistveno je, da so za svoje delo plačani, so visoko motivirani in dobijo prvo delovno izkušnjo. Zneski, ki jih dobijo, so dovolj visoki, da si lahko kaj kupijo in privoščijo. To je zelo pomembno, ker jih tako učimo sprejemati odgovornost, sodelovati s timom, vedo tudi, da jim zaupamo. Pri tem delu se zelo dobro izkažejo.
To pomeni, da bi mladi z motnjami pozneje na teh področjih lahko iskali zaposlitev?
Absolutno. Tudi mentorji vidijo, kje so pomanjkljivosti, kje jih je naslednje leto še treba usmeriti in pripraviti. Določene priprave so potrebne, da lahko delo opravijo korektno. Tu gre za koristno delo. Ko našemu mladostniku ponudiš delo, je namreč pomembno, da je koristno, ker se tega zaveda, pomembno je, da je odgovorno, in vedo, da jim zaupamo. Tudi to je zelo pomemben del tega festivala, da se nam pridružite.
