Načrti za obnovo Cukrarne eno, resničnost drugo

Ljubljana – Spomeniško zaščiteni objekt Cukrarne, ki je eden redkih ostankov industrijske dediščine 19. stoletja v Ljubljani, gre vse bolj po poti Kolizeja. Torej v načrtno uničenje. Na deklarativni ravni sicer tega nihče ne trdi, vendar na to kažejo vsi dosedanji (ne)ukrepi.

Dokazov za zgornjo trditev ne manjka, eden najnovejših pa je tudi odgovor mestne službe za razvojne projekte in investicije na neprijetna vprašanja meščana iz četrtne skupnosti Center, ki jih je občini postavil 16. januarja.

Ljubljančan očitno ni bil zadovoljen z odgovorom mestne oblasti na temo propadanja in nevzdrževanja Cukrarne, ki ga je dobil pred tem. Ker so mu takrat odgovorili, da mora za tri velike luknje na strehi zaščitene stavbe po navodilih zavoda za varstvo kulturne dediščine poskrbeti Gradis – skupina G, jim je v novem vprašanju dal vedeti, da se ve, kako je s poslovanjem tega gradbenega podjetja in njegovimi projekti. Da Cukrarna ne bi še naprej propadala (pri tem je uporabil prispodobo nedavne usode Rakuschevega mlina v Celju), jim je zato predlagal, naj raje poskrbijo za drugega izvajalca ali mestnega koncesionarja, ki naj vsaj začasno prepreči zamakanje zaščitene stavbe. In dodal, da pojasnila pričakuje tako od podžupana Janez Koželja kot od Uroša Lubeja z zavoda za varstvo kulturne dediščine.

Občinski odgovor

Služba za razvojne projekte in investicije je javni odgovor na občinski spletni strani objavila 4. februarja. Zapisala je, da je bil Gradis G odgovoren le za poškodbe na delu strehe Cukrarne, ki je bil obnovljen med gradnjo Fabianijevega mostu in podaljška Roške ceste. In zatrdila, da je del strehe, ki je bil poškodovan lani, to podjetje popravilo v okviru garancije.

V nadaljevanju pa piše: »Kar se tiče novih poškodb, je sanacija strehe tvegana, saj je objekt v nekaterih segmentih pred porušitvijo. Sanacijskih del tako ni možno izvajati brez varovanja pred porušitvijo, pa kljub temu ob izvedbi del obstaja resna nevarnost za poškodbe in nesreče pri delu na objektu.«

Zatem občana skušajo potolažiti z načrti, ki jih ima MOL s Cukrarno. Trdijo, da so lani pridobili gradbeno dovoljenje za obnovo objekta. Zaradi visokih stroškov obnove so v evropski finančni perspektivi 2014–2020 računali na sofinancerski soinvestitorski delež EU in države, saj da gre za »objekt nacionalnega pomena, katerega obnova ne more biti samo breme lokalne skupnosti«. A takoj zatem razložijo, »da za zdaj še ni bilo razpisov za projekte v predvideni višini stroškov obnove Cukrarne«.

Še boljši je zaključek. V njem so navedli, da iz opisanih razlogov »iščejo možnost samo statične sanacije objekta in obnove ostrešja, kar bi preprečilo nadaljnje propadanje objekta in bi predstavljalo že del ukrepov, ki so predvideni po projektu za gradbeno dovoljenje«. In obljubili, da bo odločitev sprejeta »v najkrajšem možnem času«.

Da gre le za odgovor zaradi odgovora, kažeta tudi nedavno sprejeta osnutka proračunov za leti 2015 in 2016. V teh dveh letih občina namreč ni predvidela denarja ne za projekt Ene hiše (selitev vseh upravnih služb) ne za projekt Galerije Cukrarna. Ne enega ne drugega pred letom 2017 torej ne bo začela uresničevati. Občini ne gre verjeti niti zato, ker na vse večje luknje v strehah opozarjamo že več let, torej niso nastale šele lani. Dejstvo je, da so vsako leto večje in da je le vprašanje časa, kdaj se bo sesulo celotno ostrešje. Morda že ob naslednji večji snežni pošiljki, saj je nosilnost strehe zaradi večdesetletnega zanemarjanja in številnih požarov že močno načeta.

Ignoriranje varuhov dediščine

MOL tudi vztrajno ignorira vse pozive varuhov kulturne dediščine in njihove odločbe, da je treba poskrbeti vsaj za najnujnejšo zaščito vseh delov objekta. Te se nekajkrat na leto vrstijo že vse od leta 2012, a je občina le veliko obljubljala in se izgovarjala, storila pa skoraj nič. Še več. Palača na Ambroževem trgu 3, ki jo je od drugih delov Cukrarne leta 2010 ločil most čez Ljubljanico, a so jo statično sanirali in v grobem utrdili zidove (manjkala je le fasada) ter na novo prekrili streho, namreč spet propada. Občina pač ni nadaljevala prenove notranjosti in vanjo ni vselila dela mestnih služb oziroma oddelkov, kot je načrtovala. Najbrž v stavbi kraljujejo golobi, saj so okna na stežaj odprta, šipe pa marsikje razbite.

Pestra zgodovina

Stavba na Poljanskem nasipu ima ime po sladkorni rafineriji, ki je tam delovala od leta 1828 do 1858, ko je pogorela. Odtlej je le propadala. Od 1864. do 1866. so bili v njej prostovoljci, ki so šli v Mehiko branit cesarjevega brata Maksimilijana, od 1870. do 1872. državna tobačna tovarna, nato vojašnica. Po potresu leta 1895 je postala prebivališče revežev, tudi pesnikov moderne – Dragotina Ketteja in Josipa Murna Aleksandrova. Med prvo vojno jo je zasedla vojska, zatem je bila v njej tovarna pletenin, od leta 1938 pa mestno zavetišče za brezdomce. Po drugi vojni je bila prehodni dom za socialne zavarovance in gradbene delavce, v njej so imeli prostore Javna razsvetljava, tovarna Tribuna in Lutkovno gledališče. Na začetku devetdesetih so jo izpraznili. Občasno so v njej bivali brezdomci, ki so večkrat zanetili požar, zaradi česar so jo v nižjih nadstropjih zazidali. Zadnji poseg je bil leta 2010, ko so zaradi mostu čez Ljubljanico podrli del povezovalnega trakta med Cukrarno in dvorcem.