Tiskane izdaje
Raziskava Kakovost bivalnega okolja v Ljubljani avtorja dr. Jerneja Tirana z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU stanovanjska območja vrednoti po sedmih skupinah kazalnikov: stanovanjskih razmerah, varnosti, estetski vrednosti, dostopnosti mestnih dobrin, obremenjenosti okolja, družbenem okolju in pogojih za mobilnost. Prebivalci najbolj cenijo okoliško vegetacijo, velikost stanovanja, dostop do zelenih površin, varnost pred poplavami, kakovost zraka in odsotnost kriminala.
Stanovanjske razmere
V najboljših stanovanjskih razmerah, ki jih opredeljujejo starost stavbe, opremljenost s komunalno infrastrukturo in velikost stanovanja, živijo prebivalci v Murglah, na Galjevici, v Trnovem, delu Rožne doline, Kosezah, Mostecu, Kamni Gorici, Podutiku, Vižmarjih, Tacnu, na Brdu ter delih Bežigrada, Savelj in Črnuč. Poleg majhne starosti zgradb in dobre komunalne opremljenosti jih zaznamuje tudi nadpovprečna uporabna stanovanjska površina, ki je večinoma med 30 in 40 kvadratnimi metri (občinsko povprečje je 27,3, slovensko pa 27,4) in 1,3 sobe na prebivalca. Med stanovanjsko najbolj ugodnimi območji so tudi nekatere starejše vilske četrti (Spodnji Bežigrad, Vrtača, vzhodni del Rožne doline, Mirje) z več kot 50 kvadratnimi metri uporabne površine in 1,8 sobe na prebivalca.
Območja z najslabšimi stanovanjskimi razmerami so razvrščena v tri skupine. Prvo sestavljajo območja črnih gradenj (Rakova jelša, Sibirija) in urbanizirana ruralna naselja (Tomačevo, Jarše, Dobrunje), ki spadajo med 18,1 odstotka stavb, ki konec leta 2014 še niso bila opremljena s priključkom na kanalizacijsko omrežje. Dograditev kanalizacije je na večini območij že v načrtu ali izgradnji. Drugo skupino sestavljajo prenaseljene starejše blokovske soseske in delavske kolonije v Spodnji Šiški, Mostah, Polju, Vevčah in Zalogu, ki jim poleg visoke starosti stavb oceno znižuje majhna velikost stanovanj (tudi pod 20 kvadratnih metrov na prebivalca). Tretjo skupino sestavlja staro mestno jedro, kjer velikost stanovanj sicer presega 35 kvadratnih metrov na prebivalca, a območju skupno oceno zmanjšujejo stare stavbe, saj jih je več kot tri četrtine iz 19. stoletja ali starejših. S povprečno stanovanjsko površino v razvitih državah EU so v Ljubljani primerljiva samo stanovanja v enodružinskih hišah, vilskih četrtih in starem mestnem jedru. Površinski standardi se v sodobnosti bistveno ne spreminjajo.
Varnost
Z vidika varnostnih razmer, ki jih opredeljujejo poplavna ogroženost, stopnja kriminalitete in lokalna prometna varnost, v najboljšem bivalnem okolju živijo prebivalci obrobja Ljubljane, večinoma zunaj avtocestnega obroča. To so predvsem Novo Polje, Podutik, Brod, Tacen, Šmartno pod Šmarno goro in urbanizirana ruralna naselja, kot na primer Bizovik, Sneberje in Sostro. Na drugi strani so varnostno najbolj problematična območja širše mestno središče, Moste ter deli Šiške, Bežigrada, Rudnika in Viča vzdolž mestnih vpadnic. Tu je v povprečju največ prometnih nesreč z udeležbo pešcev in največ kaznivih dejanj. Slednje še posebej velja za širše mestno središče, kjer se dnevno zadržuje največ ljudi: zaposlenih, študentov, dijakov, turistov itd.
Z vidika varnosti je v Ljubljani posebej problematična poplavna ogroženost. Območja rečnih poplav so na poseljeni poplavni ravnici Ljubljanice in Ižice na severnem obrobju Ljubljanskega barja, območja poplav vodotokov iz bližnje okolice pa v porečju malih vodotokov na obrobju Ljubljane, zlasti Golovca. Na območjih z 10-letno pričakovano povratno dobo poplav živi 1138 ljudi, na območjih s 100-letno pričakovano povratno dobo poplav pa 13.036, večinoma v južnem delu Ljubljane, vzdolž Ljubljanice in njenih pritokov Gradaščice, Glinščice in Malega grabna. To so deli Viča, Rožne doline, Rakove jelše, Sibirije ter predeli vzdolž Ižanske in Jurčkove ceste. Hujše poplave z veliko gmotno škodo so te dele Ljubljane v zadnjem desetletju prizadele kar dvakrat, leta 2010 in 2014.
Dostopnost mestnih dobrin
Dostopnost mestnih dobrin združuje kazalnike peš dostopnosti oskrbe, storitev, vrtcev in šol, zelenih površin in prostočasnih dejavnosti. Izračunana je bila na podlagi anketiranja prebivalcev o pripravljenosti za hojo, ki se med dejavnostmi razlikuje, z razdaljo pa nelinearno zmanjšuje.
Najboljšo peš dostopnost mestnih dobrin imajo prebivalci širšega mestnega središča, kljub turistifikaciji ter selitvi trgovine in storitev na mestno obrobje. Območje še posebej izstopa po dobri dostopnosti prostočasnih dejavnosti, zlasti kulturnih ustanov. Nadpovprečno dostopnost mestnih dobrin ima tudi večina območja znotraj ljubljanske obvoznice. Dostopnost dokaj enakomerno upada od središča proti obrobju mesta, kjer je boljša le v nekaterih dobro opremljenih četrtnih središčih, kot so Črnuče, Ruski car, Šentvid in Zalog.
Podpovprečna dostopnost pa je v večini urbaniziranih ruralnih naselij na mestnem obrobju, kot so območje vzdolž Ižanske ceste, Tomačevo, Šmartno ob Savi in Kleče, na območjih enodružinskih hiš na Dolgem mostu, Rakovi jelši, v Sibiriji, Podutiku, na Dolgem mostu in v Sneberjah. Ta območja pogosto nimajo v bližini niti osnovne infrastrukture – vrtca ali osnovne šole, storitvenih dejavnosti ali trgovine z živili. To je tudi posledica manj goste poselitve, ki onemogoča obstoj teh dejavnosti.
Pogoji za mobilnost
Pogoje za mobilnost opredeljujejo dostopnost do avtobusnega mestnega potniškega prometa, oddaljenost najbližjega priključka na avtocesto ali hitro cesto in peš dostopnost najbližjega sistema za izposojo koles BicikeLJ. Najbolj raznovrstne pogoje za mobilnost imajo prebivalci širšega mestnega središča, Bežigrada, Šiške in Dravelj, ki izstopajo po pogostih vožnjah mestnih avtobusov. Najboljša dostopnost do avtobusnega prometa je ob večini mestnih vpadnic, kjer je sicer tudi velika gostota prebivalstva, dejavnosti in delovnih mest, to je ob Slovenski, Dunajski, Celovški in Zaloški cesti.
Dostopnost najbližjega priključka na avtocesto ali hitro cesto je najboljša v Šentvidu, Šiški, Dravljah, za Bežigradom in v Polju, ki so blizu avtocestnega obroča oziroma gorenjske avtoceste. Izračunane časovne razlike med posameznimi območji niso zelo velike, od ene do sedmih minut, vendar so dejansko večje zaradi prometnih zastojev, zlasti v času prometne konice.
Najslabše pogoje za mobilnost imajo prebivalci Zaloga in Sostra na skrajnem vzhodu Ljubljane. Avtor opozarja tudi na slabo stanje kolesarske infrastrukture v večjem delu Ljubljane, ki prebivalce marsikje odvrača od vožnje s kolesom. Večji delež s kolesom opravljenih poti bi v Ljubljani lahko pomembno prispeval k čistejšemu zraku, manjšim prometnim zastojem in boljšemu zdravju prebivalstva.
