Namizne igre: druženje in še šport za možgane

Pogovor z Juretom Malovrhom Rebcem o trgovini z namiznimi igrami Črna Luknja, tamkajšnjih subkulturah in prihodnosti.

Objavljeno
25. marec 2014 15.08
Jure Rebec Malovrh 7.3.2014 Ljubljana Slovenija
Samo Petančič, delo.si
Samo Petančič, delo.si

Ljubljana – Ljubljansko sceno namiznih iger zaznamuje trgovina Črna luknja, ugnezdena nasproti poljanske gimnazije. Prodajalna namiznih iger je stičišče igričarjev in vseh, ki se radi predajajo domišljiji in jih veseli znanstvena fantastika. Jure Malovrh Rebec je del te zgodbe že od začetka.

Kaj je Črna luknja?

Zamisel je bila, da je trgovina z domišljijo, da lahko tisti, ki tu nakupujejo, dajo svoji domišljiji polet. Zato se trudimo za širok nabor zanimivih namiznih iger in pestro ponudbo predmetov iz sveta fantazije in znanstvene fantastike, pripravljamo pa tudi dogodke o tej temi.

Ste trgovino postavili na noge igričarji?

Pravzaprav ne. Pri nas se je okoli leta 1996 z igrami, ki niso namenjene samo otrokom, začelo ukvarjati več podjetij. Takrat sem bil študent in privlačile so me strateške igre, kot je warhammer, prav tako karte za zbiranje, recimo magic the gathering, in igre z igranjem domišljijskih vlog, kot je dungeons & dragons. Eno od podjetij me je prosilo, da bi bil »strokovni svetovalec«. To podjetje je leta 1998 na Starem trgu odprlo prvo Črno luknjo. Osem let pozneje smo trgovino prevzeli sami. Vsekakor pa so igričarji naša glavna ciljna skupina.

Namizne igre se pri nas dobijo tudi v trgovskih centrih. V čem je Črna luknja drugačna?

Igre si želimo predstaviti širši javnosti. Veliko se ukvarjamo z izobraževanjem, širjenjem kulture igranja in ohranjanjem te dediščine. Pripravili smo razstavo v Narodnem muzeju, v šolah smo vključeni v izbirne vsebine. Kot otroci se vse naučimo z igranjem. Starejši to nekako pozabimo, toda učenje skozi igro je zelo učinkovito.

Kdo prihaja k vam?

Zelo različni ljudje, od otrok, ki se družijo z vrstniki, do kupcev, ki iščejo darilo. Tudi starostno so različni. Nekateri pridejo, da igrajo igre v naši igralnici, drugi pridejo past radovednost ...

Taka trgovina je brez dvoma nišna dejavnost. Kako ste preživeli krizo?

Padanje kupne moči se nam seveda pozna. Trudimo se povečevati število kupcev, saj vsak kupi manj kot prej, veliko vlagamo v dogodke. Sicer pa zanimanje za te reči pri nas in v tujini raste. Čedalje več ljudi spoznava, da namizne igre ponujajo kakovostno preživljanje prostega časa, da so miselno stimulativne, to je šport za možgane. Tudi kvaliteta izdelkov se je zadnja leta izredno izboljšala, imajo vedno večjo estetsko vrednost. Pri sodobnem monopoliju recimo dobiš zraven računalnik, plačuješ s kreditnimi karticami, figurice so male umetnine.

Prav tako je pomembno druženje. Računalniške igre so res zelo interaktivne, toda pri namiznih igrah so predmeti, ki jih lahko otipaš, navežeš neposreden stik. Računalniki lahko to okrepijo, a še vedno se želijo ljudje konec tedna videti v živo. Tak primer so srečanja igralcev posamezne računalniške igre: pridejo ljudje, ki so pripravljeni potovati z letalom več ur, da bi se srečali z nekom, s katerim so sicer v stiku vsak dan prek računalnika.

Kakšna je igričarska kultura v Ljubljani, v Sloveniji? Črna luknja je navsezadnje edina taka trgovina v glavnem mestu.

Na splošno bi rekel, da Slovenci zelo radi igramo igre, nas je pa težko do tega pripraviti.

Za pivsko igrico lahko ljudi verjetno hitro najdeš?

Tako imenovane party igre so trenutno najbolj priljubljene. Ni nujno, da so povezane s pitjem, kot nista recimo jungle speed in activity, kar je po mojem posledica tega, kako lahko se človek igre nauči. Na Kitajskem in Japonskem je igranje iger veščina, postavljena ob bok kaligrafiji in recitiranju. Tam je nekaj običajnega, da po službi s sosedom pred hišo postaviš mizo in odigraš partijo ali dve.

Pri nas so globoko ukoreninjeni običaji, kdaj je primerno igrati igre in kdaj ne. Vidim pa, da ljudi zelo zanimajo. Če je le priložnost, jo Slovenci pograbimo. Tudi festivali iger pri nas so bili dobro obiskani. Ovira pa je, da po splošnem prepričanju namizne igre niso za odrasle, in tudi, da so jih v preteklosti velikokrat povezovali z igranjem za denar.

So namizne igre urbana stvar?

Ljudje imajo v mestih tradicionalno več časa. Igre, ki jih poznamo iz zgodovine, so igrali na dvorih, ker so imeli največ časa. Hkrati poznamo veliko podeželskih iger, ki so zelo uveljavljene, na primer marjanco. Igre s kartami pa imajo v naših krajih še posebno mesto, tarok na primer znajo skoraj vsi.

Kako se je v petnajstih letih spreminjala struktura obiskovalcev Črne luknje?

Nabor iger je tako raznolik, da pokrivajo širok spekter obiskovalcev, zato imamo tu prav vse vrste udeležencev. Morda so se spremenili le deleži. Igre s kartami so danes manj priljubljene, se je pa povečalo zanimanje za družabne namizne igre, kot so activity, monopoli, riziko, naseljenci otoka Katan.

Kakšna bo prihodnost trgovine?

Imamo velike načrte. Industrija iger dela velike korake in tega Slovenci ne smemo zamuditi. Tudi ljudem so zamisli o učenju in krepitvi razmišljanja skozi igro vse bližje. Povezujemo se z različnimi društvi, ponujamo jim podporo. Prav tako je precej neformalnih skupin. Trenutno na primer sodelujemo z društvom igralcev strateških namiznih iger warhammer, društvom ljubiteljev Tolkiena in spletnim portalom Slo Anime. Tehnološko pa gre za vključevanje računalništva, prosojnih zaslonov, elektronskega papirja. Sem spada tudi igranje domišljijskih vlog v živo, v kostumih. Gre za igro, ni kot film, sam si v vlogi in jo igraš, živiš tisto zgodbo. To je zdaj na obzorju.