Tiskane izdaje
Videti je, da se je organizacija letošnjega Trnfesta izvajala izjemno hitro. Širša javnost je bila o tem obveščena z danes na jutri. Kaj se je dogajalo v ozadju?
V izvršnem in upravnem odboru smo se zbrali ljudje, ki smo se zavedali, da se moramo angažirati, če želimo še kaj rešiti. Dolgo smo razpravljali o tem, ali bi v ta ogromen logističen in finančni zalogaj sploh šli. Nekaj časa smo omahovali, potem pa ugotovili, da je to zadnja priložnost, da opozorimo na še vedno trajajočo problematiko Kuda.
Je to torej nov boj za Kud?
Ne bi ravno rekel nov, saj se borimo iz meseca v mesec. Vsi smo na tem področju precej zeleni, k sreči pa nam pomagajo ljudje z različnih področij.
Spomnim se vas še iz začetkov Trnfesta, stregli ste pijačo.
Res je, v Kudu sem delal že vse - kot natakar, barval sem oder za Trnfest, celo nastopal ...
Od natakarja do direktorja ...
Treba se je bilo »žrtvovati« in iti v boj, tu ni bilo kaj dosti razmišljati.
Kdo je torej v ekipi?
V izvršnem odboru so mladi - Tadej Bizjak, Mateja Šušteršič, Janez Kardelj, Nejc Vovk -, ki delajo prostovoljno in s tem držijo hišo pokonci. Ti pomagajo predvsem z logističnimi prijemi. Predsednik programskega odbora je Andrej Rozman - Roza, v odboru pa sta še Andreja Bolčina in Brane Vižintin.
Gre torej za utečene kudovce, če prav razumem.
Videli smo, da moramo, če želimo karkoli spremeniti, stvari vzeti v svoje roke, vse skupaj je zelo gverilsko, če tako rečem. Smo nekakšen krizni štab. Sam s Kudom sodelujem že 18 let, tako da se ne nikakor morem prodajati kot nov obraz ali kakršnokoli novo upanje, raje bi nas vse skupaj videl v vlogi mostu med preteklostjo in prihodnostjo Kuda. Dejstvo je, da potrebujemo nov začetek, čim več mladih, novih ustvarjalcev in svežih idej. Že moja zgodba daje nekakšen vpogled, kakšna je značilnost Kuda; ta je vedno skrbel za socialno-izobraževalno noto tistih ustvarjalcev, ki nismo prišli iz uradnih institucij. Želeli bi nekaj pustiti tistim, ki bodo prišli za nami. Sam sem že dovolj ustvaril, da lahko sobivam tako v Kudu kot tudi kje drugje. Ampak želel bi te priložnosti, ki sem jih imel sam omogočili tudi mlajšim generacijam.
In če že govorimo o kriznem štabu, me zdaj zanima, kakšen je vaš »bojni« načrt.
Najprej moramo izpeljati festival, hkrati pa moramo reševati Kud z donacijami. Potrebujemo tudi pomoč ljudi, ki se spoznajo na razpise, saj nam je jasno, da bi lahko dodaten denar dobili tudi na ta način. Vulgarno dejstvo je, da potrebujemo denar in da ga potrebujemo hitro. Po drugi strani pa potrebujemo tudi strokovno pomoč, nekoga, ki bi nam morda lahko pokazal rešitev, na katero sami niti pomislili nismo.
Kako ste izbirali nastopajoče?
Tudi to je eden od vzrokov, zakaj smo sploh šli v to. Ogromno ljudi se je javilo, da so pripravljeni pomagati brezplačno. Temu zastonjkarstvu smo se letos želeli izogniti, saj so ljudje že lani prosili za brezplačne nastope. Tudi sam sem ustvarjalec in vem, koga se najprej kliče. Ta pripravljenost ljudi nam je dala dodatno motivacijo, kljub temu pa bomo poskušali na večerih zbrati kakšne prostovoljne prispevke za nastopajoče. To se mi zdi prav. Ne moremo jim obljubiti fiksnih honorarjev, lahko pa poskusimo vsaj to. Tudi javnost se je odzvala, zato poskušamo pokazati, da volja še vedno imamo in da nismo vrgli puške v koruzo. Zato vabimo kogarkoli, ki je zainteresiran prispevati svoj delež bodisi z idejami bodisi s čimerkoli, kar bi pomagalo obdržati Kud nad vodo, da se nam pridruži. Včasih se niti ne zavedaš, kaj imaš in kaj potrebuješ, da to obdržiš, zato potrebuješ zunanjega opazovalca, da ti to pokaže. Kud ni samo Trnfest, daleč od tega, tudi temu bo treba posvetiti več pozornosti.
V kakšnem stanju je zdaj Kud?
Prebijamo se iz meseca v mesec, jasno pa je, da moramo do oktobra zbrati kar konkretno vsoto.
Kupci kaj trkajo na vrata?
Trkajo že, vendar bi želeli do zadnjega poskusiti vse, da bi lahko ohranili tako društvo kot hišo. Predvsem pa to, da ohranimo prostor za tiste, ki prihajajo. Res se ne borimo za nas same, ampak za Kud kot celoto.
Prihodnji teden bo na sporedu okrogla miza na temo Kuda.
V sredo bo na Radiu Študent predvajana v živo. Tudi z njihove strani smo dobili ogromno podpore, predvsem nam pomaga krizna ekipa, ki je reševala tudi RŠ, z Bojanom Anđelkovićem na čelu. Spoznali smo tudi, da moramo ljudem naše težave bolj predstaviti, zato bomo ljudi obveščali tudi septembra, saj nočemo tega, da se s Trnfestom spet vse konča. Problematika je širša in želeli bi izpostaviti tudi problematiko zapiranja tovrstnih prostorov v mestu. Povezali bi se z Bikofejem, Prulčkom ...
Gre torej za nekakšen poskus soudeležbe javnosti?
Minili so časi, da so stvari samoumevne, tudi občinstvo mora biti bolj interaktivno. Preveč »zdravo za gotovo« smo si vzeli, da bo Trnfest živel na veke vekomaj. Seveda bi si tega želeli, ampak bo treba za to narediti veliko več.
Tako tisti, ki ustvarjajo, kot potrošniki programa. Tudi zato apeliram na tiste, ki imajo potrebna znanja ter voljo in željo, da se nam pridružijo, da nam povejo svoje ideje. Kakršnakoli pomoč nam bo prišla prav.
Občina bo kaj primaknila?
Pomagala naj bi nam s 13.000 evri v različnih storitvah. Poleg občine bo s tremi tisočaki pomagalo tudi ministrstvo za kulturo.
