Ne kolektivno onaniranje, ampak poklon dediščini

Enkrat na leto, okoli valentinovega, se v sedeže kinodvorane na Kolodvorski, oblečene v rdeči žamet, udobno namestijo ljubitelji erotike. Vročično pričakovanje napolni dvorano, in ko se ugasnejo luči, se razplamtijo strasti. Vsaj na platnu.

Ni strahu, da bi vroči prizori razvneli gledalce kot nekoč, ko v kinu Sloga »v nekaterih ložah, ki so bile zmeraj razprodane, ni bilo videti niti ene glave znad opaža. Tam so se italijanski oficirji ljubili z ženskami kar na stoleh«, kakor se je v Prišlekih spomnil Lojze Kovačič. Časi so drugi in zvesto občinstvo Kinodvora ve, da noč erotičnih filmov ni namenjena kolektivnemu onaniranju ob letu osorej, temveč gre za povsem resen filmski poklon nekdanjemu kinu, ki je pod imenom Sloga deloval kar 57 let, vmes pa slovel kot edini pornografski kino v Jugoslaviji.

Danski biser

Še več: gre za cinefilsko poslastico, ki na veliko platno vrača bisere iz zgodovinske zakladnice erotičnega filma. Eden takih je gotovo Kozel v raju danskega režiserja Gabriela Axla, ki je leta 1966 v kinu Sloga povzročil pravo revolucijo. Za tiste čase prelomni erotični hit si je ogledalo 56.084 gledalcev. Prehitel je Kleopatro in Spartaka, zaostal pa le za alpskim muzikalom Moje pesmi, moje sanje. »Ta film je samo pogojno erotični. Axel ga je posnel sedem let pred zloglasno dansko legalizacijo pornografije. Gre za film, ki seks in goloto vpelje v eno od svojih podzgodb, kar tedaj ni bilo običajno,« pravi Maša Peče, kuratorka programa Kinosloga.Retrosex. »V času, ko so se v ZDA seksploatacijski avtorji komaj prebijali v underground kinodvorane, so Kozla na Danskem vrteli v največjih kinematografih in ga napovedovali kot ruralno politično seks komedijo za vso družino.«

Zato ogled Kozla v raju v šestdesetih letih v Jugoslaviji ni bilo le erotično doživetje, pač pa tudi estetsko in predvsem politično doživetje. Zgodba namreč pripoveduje o socialistični ideji samoupravljanja in poudarja solidarnostno noto. Poleg tega je bil film »posnet na predvečer seksualne revolucije in se je tako kot eden zgodnjih naperil proti konvencionalni morali, da bi potiskal meje, kaj je dovoljeno prikazati in kaj ne,« razlaga Pečetova in v tem pogledu vidi relevantnost tega filma tudi danes, ko v filmih le še redko vidimo odkrito goloto, erotično spolnost, kaj šele seksualnost, prikazano na humoren način.

16-milimetrsko razdevičenje

Kot se je Pečetova duhovito izrazila, so preteklo noč novemu Kinodvorovemu 16-milimetrskemu filmskemu projektorju nedolžnost vzeli Trije filmski akti ameriškega eksperimentatorja Jamesa Herberta. Kratki, avantgardni, eksperimentalni filmi osupljive senzualnosti, ki so jih v zadnjem času prikazovale redke, a prominentne institucije, kot je newyorška MoMA. Herbert je od šestdesetih do novega tisočletja snemal filmski akt, vmes posnel tudi nekaj zgodnjih videospotov za skupino R.E.M. in kot mentor vplival na pevca skupine Michaela Stipa. Potem pa se je razočaran nad digitalno filmsko estetiko obrnil k slikarstvu in v tem mediju nadaljeval ustvarjanje abstraktnih ekspresionističnih aktov.

Erotični maraton, pospremljen z aftersex zabavo v kavarni, se je, kot se spodobi, zavlekel pozno v noč, saj je Električna Randy s svojimi vulkanskimi orgazmi dvorano preplavila šele opolnoči – v poklon instituciji »midnight movies«, newyorškim javnim polnočnim projekcijam offbeat, kultnih filmov. Električna Randy je primerek zlate dobe ameriške pornografije, bizarno seksi, duhovito »science fucktion« porno komedija.

Retrospektiva Retrosex v Kinodvor vsako leto znova torej prinese filme z zgodbo, zapleti, premišljeno scenografijo, dialogi, glasbeno podlago, ki so avtorsko delo, ustvarjalci, ki so se v tem žanru kalili, pa so kasneje postali pomembni filmski avtorji. Saj je ta žanr ponujal »prostor, ki je filmarjem omogočal eksperimentiranje in drzno raziskovanje filmskega jezika«, pripoveduje Pečetova. Zato skrbno izbranega programa od zgodnje filmske seksploatacije do kasnejše kinematografske porno produkcije nikakor ne kaže primerjati z današnjo pornografsko videoprodukcijo. Bistvena razlika je že v samem pristopu k materiji.