Ne le rute, tu so še risbe obrazov in sedenje v klopi

Ljubljana – V ljubljanske šole že nekaj let vstopajo otroci iz muslimanskih družin, v katerih svojo vero izražajo tudi s pokrivanjem glave. Letos je v prvi razred ene od njih prišla deklica z ruto. Pospremila jo je mama v nikabu, zato so bile vidne le njene oči. Nihče se ni preveč vznemiril. Obstajajo torej tudi dobri zgledi.

Mama je na roditeljskem sestanku druge starše prosila, naj otrokom povedo, da bo njena hči v šolo prihajala z ruto in naj sprejmejo to njeno drugačnost. »To se mi je zdelo nenavadno, saj nas je postavila pred dejstvo. Če na drugačnost posebej opozorimo, bi lahko bilo samo še slabše,« je pozneje pripovedovala ena od prisotnih. »Spraševala sem se, zakaj bi se morala o tem pogovarjati z otrokom, ki še nima šest let. Otrok ne moti, če ima nekdo na glavi ruto ali kapo, se bodo že sami zmenili. Obenem bi deklico s tem še bolj izpostavljala, kar se mi tudi ni zdelo najbolj modro,« je še dodala.

Drugi so mamino prošnjo razumeli kot poziv k dialogu, so pa opazili, da takih pozivov staršev do zdaj še ni bilo, čeprav šolo obiskujejo tudi drugi otroci, ki so tako ali drugače drugačni, ki ne govorijo slovensko ali imajo posebne potrebe. Staršev ni nihče posebej opozarjal nanje, otrok pa tudi niso posebej spodbujali, naj sprejmejo njihovo drugačnost, ali jim pri tem celo pomagali, denimo tako, da bi jih naučili nekaj besed v njihovi materinščini.

Šola bo ravnala v korist otroka

Mama je bila z deklico samo na vpisu in prvi dan pouka, nato je z deklico v šolo začel hoditi oče. (V uredništvu spoštujemo njegovo željo, da družine ne želi javno izpostaviti, zato ne bomo zapisali imen in niti, za katero šolo gre). »Ker smo bile ob vpisu v pisarni samo ženske, se je odkrila. Na sprejemu za prvošolčke je bila pokrita, vendar ni vzbujala pretirane pozornosti. Bila sem prijetno presenečena nad toplim odzivom,« pripoveduje ravnateljica.

Tudi oče pravi, da so družino in še posebno deklico na šoli lepo sprejeli. »Hvaležen sem za to. Naša ustavna pravica je, da svojo vero navzven izražamo tudi z oblačili, in odločili smo se, da jo bomo izkoristili. Doma sledimo izvornemu islamu. Muslimanskim deklicam se ni treba pokrivati, dokler ne postanejo 'zrele', toda hčerke učimo, naj bodo pokrite,« pravi.

Ker je ravnateljica vedela, da bo deklica s tem šolskim letom vstopila v prvi razred, je ministrstvo za izobraževanje prosila za uradno stališče, kako ravnati. Povedali so ji, da država po ustavi dovoljuje nošenje naglavnih rut. »Tudi če bi imela učiteljico te veroizpovedi, ji ne bi smela prepovedati, da ima na glavi ruto. Toda težave so drugje. Vera otrokom, denimo, prepoveduje, da bi risali obraze. Ko sem vprašala ministrstvo, kaj v tem primeru narediti, so mi odgovorili, da to učni načrt zahteva in da ga je treba upoštevati. Prepričana sem, da bodo učiteljice pouk spretno izpeljale, ker učencev nikoli ne želimo izpostavljati. Lahko bi se ga trmasto držali, a to otrokom ni v dobro. Drugi imajo zaradi svojih posebnosti morda težave pri matematiki. Tudi v teh primerih učiteljice pouk izpeljejo, ne da bi jih posebej izpostavljale.«

Ker bodo deklico sčasoma zaznali še drugi učenci in ker morda vsi ne poznajo vidnih simbolov muslimanske vere ter tega, zakaj se nekatere ženske odločajo za nošenje naglavne rute, so se v šoli že dogovorili, da se bodo učitelji na razrednih urah pogovorili z vsemi učenci, če bo treba, tudi s starši.

Dr. Špela Kalčić, Goran Popović in Katarina Bervar Sternad o izražanju verske pripadnosti in verskih simbolih.

Ravnatelji prepuščeni svoji iznajdljivosti

Uradnih podatkov, ali je v šolah vse več muslimanov, ki vero izkazujejo z vidnimi simboli, na ministrstvu nimajo, prav tako tudi ne posebnih priporočil, kako naj v šolah v takih primerih ravnajo, saj, kot pravijo, predpisi na področju vzgoje in izobraževanja ne določajo posebnih pravil pri oblačenju in nošenju verskih simbolov. Do zdaj zaradi (prepovedi) nošenja simbolov niso prejeli nobenih pritožb.

Toda na posameznih šolah opažajo, da je učencev iz takih družin vsako leto nekoliko več in da se zato vse pogosteje spopadajo tudi z nekaterimi posebnimi pričakovanji.

»Pri zadevah, ki niso jasno določene z zakoni ali navodili, ravnamo po lastnih vrednotah in kulturnih standardih krščanske Evrope. Do zdaj na naši šoli, ki jo obiskuje veliko otrok muslimanske veroizpovedi, ni bilo primera, da bi otroci prišli v hidžabu, torej z ruto na glavi, oziroma da bi mame prišle v nikabu, torej da bi bile vidne samo oči,« pravi ravnatelj OŠ Livada Goran Popović.

Njihovo šolo obiskujejo otroci iz dvaintridesetih držav sveta. Vsem predstavijo prav vsako državo, navade, posebnosti in kulturne vrednote.

»Učencem svetujemo, naj ohranjajo vrednote svojega naroda in religije, vendar naj istočasno spoštujejo državo, v kateri živijo, naj se naučijo jezika, kulturnih navad in vrednot. Morda prav to sprošča napetost in zato naše družine ne čutijo potrebe, da bi se dodatno nacionalno ali versko izpostavljale,« dodaja Goran Popović.