»Ne morem prehvaliti ljudi v Ljubljani«

Vprašalnik Ljubljanapolisa: Z gospodom s Tromostovja o tem, kako mu je Ljubljana pomagala shoditi.

Objavljeno
28. oktober 2014 16.07
. V Ljubljani 24.10.2014
Pija Kapitanovič, Delo.si
Pija Kapitanovič, Delo.si
Ljubljana – Vsako dopoldne na Tromostovju v invalidskem vozičku sedi mlad fant. Ko se je s prijatelji vračal z morja, se je vanj zaletel speči voznik kamiona. V prometni nesreči je Bolgar Dimitar Savon izgubil obe nogi. Star je bil dvajset let.

Zakaj ste prišli v Slovenijo?

Da bi zbral denar za nožno protezo in spet hodil. Iz Bolgarije sem bil namenjen v Španijo, a mi pot ni uspela. Odložili so me v Sloveniji. Na železniško postajo Ljubljana sem prišel 14. januarja 2007. Tam sem živel in spal sedem dni. Ker nisem znal jezika, je bilo vse še težje. Bilo je zelo mraz, a na srečo vsaj snežilo ni. V enem tednu sem od ljudi dobil 150 evrov in si poiskal toplo prenočišče. Taksist, ki je govoril moj jezik, mi je priporočil hostel Celica, a je bil zaseden. Tam so me poslali v hotel Park, kjer so mi oddali sobo v dvanajstem nadstropju za enajst evrov na noč.

Tukaj ste še zdaj?

Ja. Na recepciji sem dobil prijatelje, s katerimi smo se zelo zbližali. A če ne bi bilo direktorice, ki mi je šla s ceno zelo na roke, ne vem, kje bi bil.

Spoznate ljudi tudi na Tromostovju, kako pogosto se ustavijo, vas pozdravijo?

Nekateri gredo samo mimo, niti pogledajo ne. Drugi mi na razdalji enega metra v lonček spustijo denar, veliko pa se jih tudi ustavi. Pred nekaj dnevi me je gospa, ki vsak dan hodi mimo mene, objela. To se mi zdi zelo lepo. Na sploh so Ljubljančani in Ljubljančanke zelo prijazni. Tako prijaznih ljudi ni nikjer. Še policisti me vedno pozdravijo in vprašajo, ali sem dobro ali imam težave.

Kako je Ljubljana prilagojena invalidom?

Zelo dobro. V Bolgariji je invalidom življenje popolnoma onemogočeno. Tudi predsodek do njih je velik. Tukaj imamo invalidi pravice, imate invalidsko združenje. Zdaj ko imam tu bivališče, se nameravam prijaviti k njim. Veliko si obetam. Upam, da mi tudi oni lahko pomagajo z nasveti za iskanje zaposlitve … da se končno osvobodim Tromostovja.

V Ljubljani se pojavljajo tudi skupine organiziranih beračev. Veste kaj o tem?

Ja, pridejo, vidim jih. Veliko od teh jih prihaja iz Romunije. Včasih se zgodi, da me kdo od mimoidočih vpraša, kje imam »šefa«. Nimam nobenega šefa, tukaj sem sam. Moja družina ne ve, da beračim. Enkrat je do mene pristopil neki Srb. Vprašal me je, ali bi v zameno za zaščito delal zanj. Želel je, da si denar razdeliva napol. Tako gre to pri njih. Zagrozil sem mu, da bom poklical policijo, če se mi bo približal. Nikoli več ga ni bilo. To je trgovina z ljudmi, to je prepovedano. Zdaj si moram najti delo. Sram me je vsak dan prihajati na Tromostovje in beračiti. A za zdaj nimam izbire.

Kje si boste poiskali delo?

Avgusta sem dobil začasno bivališče. Zdaj se moram prijaviti na občini, prihodnji teden, če bom živ in zdrav, pa grem na zavod za zaposlovanje. Želim si tudi študirati.

Boste tukaj ostali?

Seveda, samo upam, da dobim službo. Tudi punce si želim. Ljubljančanke so zelo prijazne. Prejšnji teden me je ena povabila na kavo, v Bolgariji se to ne zgodi. Tukaj ljudje ne gledajo na zunanjost, le v dušo. Slovenija je zelo lepa, tudi Bolgarija je, a življenje je drugačno.

Kako drugačno?

Če bi ostal v Bolgariji, ne bi nikoli več imel upanja, da bi hodil. Zdravstveno zavarovanje mi je ponudilo 2500 levov, to je okoli 1000 evrov, za nožno protezo. Nekaj časa sem jo imel, a mi je naredila več škode kot koristi. V Bolgariji jim je vseeno, ali hodiš ali ne. Če hočeš hoditi, moraš veliko plačati. Tam je vse korumpirano, tudi policija.

Kaj vam je v Ljubljani najbolj všeč?

Ljudje. Prijazni ljudje, če ne bi bilo toliko prijaznih ljudi, Ljubljana ne bi bila tako lepa.

Ste imeli v Ljubljani tudi kakšne neprijetne izkušnje?

Ne. Tudi drugi berači, pijanci in narkomani, pridejo do mene in me vprašajo, ali kaj potrebujem, ali mi prinesejo kaj iz trgovine, ali sem žejen. Ne morem prehvaliti ljudi v Ljubljani. Na sploh se mi zdi, da Slovenci ne pokažejo žalosti, trpljenja, negativnih čustev. Vedno so nasmejani. Zato so tudi videti mladi. Zelo so mi pomagali. Brez njih ne bi nikoli zbral denarja z protezo. Želim jim vse dobro in se jim najlepše zahvaljujem.