Tiskane izdaje
Župan Ivan Hribar je v začetku leta 1900 napovedal, da se bodo v mestu zavzeli za uvedbo električnega tramvaja. Kmalu so začeli izvajati projektno delo, gradnjo remize na Vodmatu in postavljati prve proge nato spomladi 1901.
Poleti so opravljali prve poskusne vožnje, 6. septembra 1901 pa je tramvaj že uradno prevažal potnike po Ljubljani.
Tramvajski promet je takrat potekal po treh progah, po njih je vozilo 13 tramvajskih vozov z lastnim pogonom, ena prikolica in delovno vozilo. Omrežje se je raztezalo na 5220 metrih in je bilo povsem elektrificirano s sistemom enosmerne napetosti 500 voltov.
Tramvajski vozovi so imeli vozniško kabino na obeh koncih in so lahko popolnoma enakovredno vozili v obe smeri, tako da ga na končnih postajah ni bilo treba obračati. Vozilo je lahko sprejelo okoli 30 potnikov in je dosegalo hitrosti do 30 kilometrov na uro.
Lastnik tramvaja je bila Splošna maloželezniška družba, ki je bila v lasti podjetja Siemens & Halske. V prvih letih obratovanja tramvaj ni prinesel pričakovanega dobička, zato ga je v začetku tridesetih let prevzelo za to ustanovljeno podjetje Cestna električna železnica v mestni lasti. Takrat se je Ljubljana tudi precej razširila in zato so med letoma 1931 in 1938 zgradili več novih prog in podaljšali obstoječe.
Kupili so še 15 novih pogonskih vozov, devet tramvajev pa so izdelali v delavnicah v remizi.
Rezultat je bilo tramvajsko omrežje z več kot 21 kilometri skupne dolžine, s 53 pogonskimi vozovi in z 19 potniškimi prikolicami. Zgradili so novo remizo v Šiški − starejši Ljubljančani stavbo in prostore današnje avtobusne garaže še vedno imenujejo Remiza ali Tramvajkomanda.
Med drugo svetovno vojno je tramvajski promet potekal brez večjih posebnosti. Vozila so bila opremljena z dvojezičnimi napisi, vozni čas je bil prilagojen policijski uri, primanjkovalo pa je rezervnih delov. Zanimivo je, da se je promet s tramvaji povečal, saj so se italijanski vojaki lahko prevažali brezplačno.
Po drugi svetovni vojni so poskušali obnoviti vozni park in proge, vendar je tramvaj očitno postajal čedalje bolj nezaželen. Leta 1951 je začel obratovati trolejbus in za tramvaj je bil to začetek konca.
20. decembra 1958 se je ljubljanski tramvaj odpeljal na svojo zadnjo vožnjo − njegov »pogreb« je pospremila večtisočglava množica. Tračnice so hitro demontirali, še uporabna vozila pa so prodali v Osijek in Subotico, kjer so potem vozila še nekaj let.
