Tiskane izdaje
Ko je leta 1864 stari most zgorel, so na njegovem mestu postavili novega, prav tako lesenega. Nanj so postavili kolibe za čevljarje, ki so izdelovali in popravljali čevlje.
Natečaj v 19. stoletju
Zato se je takrat preimenoval v Šuštarski ali Čevljarski, ime pa je ohranil do danes, čeprav čevljarjev na njem ni več.
V 60. letih 19. stoletja so mestni veljaki razpisali natečaj za izvedbo novega mostu. Tako je leta 1867 Ljubljanico na tem mestu krasil litoželezni most, ki so ga ulili v železarni na Dvoru pri Žužemberku, načrte zanj pa je narisal dunajski arhitekt Johann Hermann.
Ker je takrat v Ljubljani županoval Johann Hradecki, so most poimenovali Hradeckega most.
Prestavitev mostu leta 1931
Z leti je litoželezni most postal neprimeren in preozek za ves promet, ki je potekal v tem delu Ljubljane, zato so ga leta 1931 prestavili k ljubljanski mrtvašnici na Zaloški cesti.
Konec 20. let 20. stoletja je arhitekt Jože Plečnik narisal načrte za nov, tokrat betonski most, ki stoji še danes. Most, ki je nekakšen trg nad vodo, je podaljšek Jurčičevega trga.
Ograja je okrašena z balustradami in te se na vsaki strani mostu ob bregu zalomijo in nadaljujejo še nekaj metrov ob obrežju.
Gradnja leta 1931
Nad ograjo so dvignjeni okrasni stebri, ki naj bi nosili tramove s pergolo, vendar so ta načrt pozneje opustili. Plečnik je na širok nosilec na zunanji strani mostu postavil betonske kandelabre z izvirno oblikovanimi svetilkami, tako da sta sredina mostu in nosilec spretno poudarjena. Most je bil zgrajen ob izteku leta 1931, v uporabo pa so ga uradno predali julija 1932.
Most so nato 59 let pozneje popolnoma obnovili. Posamezne originalne elemente (drogove s kapiteli, izbrane stebriče) so odpeljali v Arhitekturni muzej in jih leta 1994 pritrdili na opečni zid ograje na robu Plečnikovega vrta v Trnovem.
