Tiskane izdaje
Potresni sunek je zajel veliko območje s polmerom približno 350 kilometrov, kar pomeni približno 385.000 kvadratnih kilometrov. Največje poškodbe so nastale v premeru 18 km od Iga do Vodic, zaradi potresa poškodovane zgradbe pa so našli tudi 50 kilometrov od epicentra potresa. Njegovo moč ponazarjajo tudi podatki, da so ga čutili prebivalci Dunaja, Splita ter v italijanskih mestih Assisi, Firence in Alessandria. Med potresom se je poškodovalo okoli 10 odstotkov vseh zgradb.
V Ljubljani naj bi pod ruševinami umrlo sedem ljudi, v Vodicah pa je zasulo tri otroke. Ljudi so večinoma pobili odpadli deli dimnikov in strešnikov, nekaj pa jih je umrlo med reševanjem. Glavnemu potresnemu sunku je v naslednjih dneh sledilo še več kot 100 popotresnih.
Neizbrisljiv urbanistični pečat je popotresnemu mestu dal član mestnega sveta Ivan Hribar, ki je leto po potresu postal župan Ljubljane in v obnovo močno vpletel secesijske elemente. Najpomembnejše veje gibanja, ki ga danes poznamo pod imenom secesija, so bile nemške in so močno vplivale na uveljavitev gibanja pri nas, njihovi predstavniki na naših tleh pa so arhitekti Maks Fabiani, Ciril Metod Koch, Ivan Vurnik in drugi. Večina stavb v secesijskem slogu je tako povzetih po avstrijskih in nemških vzorih, prvi med njimi pa je bil Zmajski most, ki so ga uradno odprli leta 1901.
Med 70 pomembnejših secesijskih stavb, ki so del našega mesta, spadajo Urbančeva hiša (Centromerkur), Mestna hranilnica na Čopovi, Hotel Union, Hauptmannova hiša na Prešernovem trgu, Zadružna gospodarska banka na Miklošičevi ter Mladika, nekdanji dekliški licej.
