Nina Štajner bi se lotila hiš nasproti Stare cerkve

Vprašalnik Ljubljanapolisa: Z blogerko, modno entuziastko in arhitektko o ustvarjanju prostora.

Objavljeno
28. april 2014 17.40
Posodobljeno
29. april 2014 12.00
Nina Štajner, portret, Ljubljana,18.04.2014
Pija Kapitanovič, Delo.si
Pija Kapitanovič, Delo.si
Ljubljana – Ustanoviteljica blagovne znamke in idejna vodja Vintage Vikenda se zadnje čase ukvarja predvsem z interjerji in arhitekturo. To si je vedno želela in za to se je tudi izobraževala. Zdaj izobražuje tudi sama, srednješolce na šoli za storitvene dejavnosti v Velenju uči skrivnosti dekoracije.

Se dekoracije lahko naučimo ali je vse v smislu za estetiko?


Veliko teže je v smislu za estetiko in kreativnosti, seveda pa tudi vaja dela mojstra.

Ko rečemo, da prostor nima duše?

To pomeni, da je estetsko sterilen, da v njem ni momentov, na katere bi se lahko osredotočilo naše oko in doživljanje.

S čim natančno ste leta 2012 tako navdušil žirijo, da ste prejeli nagrado za perspektivni interier leta v okviru Meseca oblikovanja?

To nagrado sem prejela za svojo diplomsko nalogo z naslovom Družinski hotel v Velenju. Vedno sem vedela, da želim diplomski projekt umestiti v svoje domače mesto. Idejo za družinski hotel sem dobila pred leti, ko sem bila konzultantka pri raziskovalni nalogi, ki so jo ravno na to temo pisali dijaki velenjske srednje turistične šole. Hotel je namenjen bivanju otrok, od katerih se ne pričakuje tišine temveč se jih spodbuja k teku po hodnikih, igri v igralnicah in učenju. V njem so lahko nastanjeni tudi starši, ki pa otroka lahko pustijo v strokovnem varstvu in si privoščiti malo časa zase. Zunanjost hotela je zelo nevsiljiva, nekako sem ga želela potopiti v okolico in jezero. Interjer pa je bolj divji, malo se spogleduje z zgodbami o Piki Nogavički in spodbuja otroško domišljijo.

Kakšne smernice trenutne prevladujejo v notranji opremi? So barvne stene že preživete?

Da, barvne stene so že davno iz mode. Trenutno so v trendu svetli in sveži prostori. Pohištvo se spogleduje z oblikami preteklih obdobij, veliko poudarka je na sobnih rastlinah. Material leta je definitivno marmor, vendar omehčan v kombinaciji z lesom, bakrom ali medenino.

Kaj pa razporeditev prostora, pregradne stene ali veliki prostori?

Vsekakor je v trendu združevanje kuhinje, jedilnice in dnevne sobe v ogromen bivalni prostor.

Kaj pa je pika na i?

Velik poudarek dajem izboru svetil. Z njihovo pomočjo lahko v enem samem prostoru ustvarimo veliko raznolikih atmosfer.

Koliko so naročniki dovzetni za trajnostno arhitekturo, opremo oziroma za bivanje v trajnostno oblikovanih prostorih?

Vedno bolj, se mi zdi.

Kako lahko prostor z majhnimi spremembami v takšnega tudi spremenimo?

Ni nam treba nujno kupovati novega pohištva, če želimo prenoviti prostor. Star kavč lahko preoblečemo z novim blagom, omare prebarvamo ter dodamo nekaj sobnih rastlin za boljši zrak. Izbiramo naravne materiale.

Se ukvarjate tudi s prenovo starih elementov?

Seveda, svetovanje pri takšnih zanimivih posegih je najljubši del mojega poklica.

Ko si arhitekta ne moremo privoščiti?

Najpomembneje je razmisliti, na kakšen način uporabljamo prostor in pri izboru pohištva slediti svojim lastnim potrebam. Svetovala bi, da se izogibamo resnično trendovskim rešitvam, saj bodo kmalu zastarele in bomo spet prenavljati. Najbolje je, če je osnova - tlaki, stenske obloge in večji kosi pohištva - zelo nevsiljiva in prostor nato spreminjamo z različnimi dodatki, kot so blazine, zavese in ostali dekorativni predmeti. Ljudje so mizarju ali vodovodarju pripravljeni plačati, arhitektu pogostokrat ne. Prvi do potankosti obvladajo svoje področje, a o prostoru kot celoti na žalost niso sposobni razmišljati. Tako se lahko zgodi, da naročniku ne znajo optimalno svetovati. Se mi je že zgodilo, da me je na pomoč klicala nesrečna stranka, ki je za prenovo kuhinje najela kredit, sedaj pa je nikakor ne more uporabljati, ker ni funkcionalna. No, naknadno popravljanje je vsekakor dražje, kot pa če bi se projekta že vnaprej lotili celovito in za pomoč najeli arhitekta.

Na kakšen način se seznanjate z novostmi, kje črpate ideje za oblikovanje prostorov?

Opazujem ljudi, kako uporabljajo prostor in iz tega črpam. Tudi berem precej, predvsem tujo literaturo ter spremljam različne pohištvene sejme. Vir informacij je seveda tudi splet.

Kateri prostor v Ljubljani je po vašem okusu?


Trenutno hotel Vander. Zaradi oblikovanja, ki hkrati ohranja kvalitete obstoječega stanja in z dodajanjem novosti stopa v korak s časom. Všeč mi je tudi zaradi kombinacije grafičnih keramičnih ploščic in ogledal v restavraciji, ki deluje tako escherjevsko.

Kateri prostor v prestolnici pa bi spremenili?

Najraje bi se lotila starih hiš, ki se nahajajo vzporedno s Celovško cesto, tam nasproti Stare cerkve. To območje mi je neskončno všeč, saj deluje mirno in vaško, kljub temu, da se nahaja skoraj v centru mesta. Če bi bilo le mogoče, bi te ljubke hišice obnovila v sodobna vaško-urbana bivališča. Seveda z veliko mero spoštovanja do obstoječih kvalitet.

Koliko ideje »naredi si sam« je prisotne v vašem arhitekturnem ustvarjanju?

Ogromno. Sem zelo takšen tip človeka, ki rad ustvarja z lastnimi rokami, in to rada vključim tudi v svoje delo oblikovanja prostorov.

Kaj se vam je še posebej posrečilo?

Najbolj mi je ostala v spominu svetilka, narejena za oddajo Moja soba. Zaradi nizkega proračuna smo se morali prenove mladinske sobe lotiti z veliko mero domišljije in tako sva s kolegico Matejo Katjo Vrtovec svetilko naredili iz navadnega riževega lestenca in šeleshamerja. Trajalo je sedem ur, a rezultat je bil spektakularen.

Koliko pridiha preteklosti je v vašem arhitekturnem oblikovanju, med drugim ste tudi »mama« projekta Vintage Vikend?

Odvisno od naročnika. Moj osebni stil je nekoliko klasičen, s pridihom nostalgije in malo kiča. Vendar svojega okusa ne vsiljujem, izdelala sem tudi načrt tudi za stanovanje, ki v svoji minimalni belini deluje popolnoma futuristično.

Kakšni so načrti za prihodnost?

Arhitekturo bi si želela približati uporabniku, jo spustiti s piedestala, ter jo narediti razumljivo širši množici. Arhitekti radi predavamo in razlagamo drug drugemu, širša publika pa še vedno ne dojema našega dela. Zato smo krivi tudi sami. Rada bi tudi povezala kreativni in izvedbeni del. Ta dva svetova sta zelo ločena, a smiselno bi ju bilo bolj povezati. Idej in načrtov imam veliko, upam le, da bom dovolj pogumna in pridna da jih uresničim.