Tiskane izdaje
Ljubljana – Noah Charney je ameriški pisatelj in umetnostni zgodovinar, ki ga še posebej zanimajo tatvine umetnin. Pri nas si je ustvaril družino, o Jožetu Plečniku pa je napisal doktorsko disertacijo in mu namenil vlogo v še neizdanem romanu.
Že nekaj let živite pri nas. Kakšni so vaši prvi spomini na Slovenijo?
Prvič sem jo obiskal leta 2000, ko sem si, tako kot mnogi mladi Američani, vzel čas za potovanje po Evropi. Postanka v Ljubljani najprej nisem načrtoval, ker pa mi je toliko znancev priporočilo Slovenijo in Bled, sem tudi sam pristal tu in bilo je osupljivo. Kasneje, ko sem živel v Londonu, sem imel dekle Slovenko – ne sicer to, ki je kasneje postalo moja žena, a tako sem začel spoznavati jezik in prihajati na obisk. Navdušil me je Plečnik in na splošno se mi je zdela dežela kot iz pravljice – za Američana zelo eksotična. Že takrat sem se odločil, da bom napisal roman, ki se bo dogajal tu in bo povezan s Plečnikovo arhitekturo.
Pravite, da je roman že napisan. Lahko poveste kaj več o njem?
To je moj drugi roman, ki pa bo najbrž izdan šele kasneje, saj sem vmes napisal že tretjega. Začne se v cerkvi sv. Janeza Krstnika v Bohinju, kjer je na freski zgodbe o Kajnu in Abelu upodobljen beli hudič, ki je redek, če ne edini primer take ikonografije. Glavna junaka sta doktorski študent iz Amerike in njegov mentor, ki proučujeta cerkev. Nekega dne mentor skrivnostno izgine, študent in bibliotekarka iz Nuka pa pomagata kriminalistom pri preiskavi. Dotaknem se dogodkov med drugo svetovno vojno, v knjigi pa nastopa tudi Jože Plečnik in njegova arhitektura. Gre za neke vrste srhljivko.
O Plečniku ste napisali tudi doktorsko nalogo, in sicer o kritični percepciji arhitekta v tujini, se preselili v Slovenijo, nato spoznali življenjsko sopotnico. Zdi se, da je bil za vas nekako usoden ...
Ko sem se odločil, da bo iztočnica romana Plečnikova arhitektura, sem se srečal s Petrom Krečičem, takratnim direktorjem arhitekturnega muzeja, ki mi je povedal, da ima odlično temo o Plečniku, za katero bi bilo dobro, da se je loti tujec. V tistem obdobju sem se sicer ukvarjal z drugimi študijskimi stvarmi, vendar sem si vzel dva tedna časa za premislek in se le odločil, da spremenim temo doktorata. Lotil sem se torej Plečnika, spoznal bodočo ženo, napisal roman. Res je bilo plodno leto (smeh).
Katera spoznanja o Plečniku so vas presenetila ali navdušila?
Všeč mi je mešanica katoliškega misticizma in modernistične estetike; nenavadna kombinacija, kot je bil nenavaden tudi sam. Bil je edinstven, saj ni pripadal nobenemu arhitekturnemu gibanju, prav tako nobenega ni začel. Niti njegovi študenti ga niso izrazito posnemali. Arhitekturni zgodovinarji menijo, da je Plečnik velik arhitekt, vendar v tujini ni dovolj prepoznaven. Poleg tega mi je všeč, kako je pustil pečat na mestu, tako kot Gaudi v Barceloni. Ob njegovih delih vsekakor ne moreš ostati hladen.
Se vam zdi, da ga dovolj cenimo? Navsezadnje Bežigrajski stadion žalostno propada.
To je seveda sramota za Ljubljano, po drugi strani pa se mi zdi, da bo vsak, ki bo obiskal Ljubljano, slišal za Plečnika, videl njegova dela, skratka, ne bo ostal neopažen. Tudi male reči, kot to, da so začeli prodajati mešanico čaja, ki ga je rad pil, in repliko skodelice, je dobrodošlo. Je pa res, da se zunaj Ljubljane o Plečniku premalo ve. V prihodnosti si zato želim predelati doktorsko nalogo in predstaviti Plečnika v angleškem jeziku.
Iz Ljubljane ste se sicer umaknili v Kamnik, toda kateri so vaši najljubši kotički prestolnice, ki jih pokažete prijateljem in sorodnikom, ko vas obiščejo?
Rad naredim »čevapčiči crawl«. Vem, da čevapčiči niso slovenski, ampak jih obožujem, in ko pripeljem koga na obisk, naredimo več postankov s pokušnjo čevapčičev, od Trnovega do Most, vmes pa si ogledamo glavna Plečnikova dela. Če potegneš črto na zemljevidu od njegove hiše v Trnovem do Bežigrajskega stadiona, ugotoviš, da večina njegovih stvaritev leži na tej osi. To je nekako surrealistično. Tako pot predstavim tudi v svoji knjigi.
Na svoji spletni strani imate aplikacije za pametne telefone, namenjene vodenju po galerijah in muzejih. Bi lahko prišla v poštev tudi za ljubljanske galerije in muzeje?
Seveda, trenutno je aplikacija na voljo v Španiji, imam pa tudi žepne vodnike za Firence in Benetke, v prihodnosti nameravam dodati še druga mesta. Vsekakor bi bila priročna aplikacija, vodnik po glavnih umetniških delih nekega mesta, zelo zanimiva tudi za Ljubljano.
Kako bi ocenili turistično promocijo Slovenije in Ljubljane?
Slovenija se ne promovira dovolj ali pa ne na pravi način. Ne poznam podrobnosti turističnih akcij, ampak premalo ljudi je slišalo za Slovenijo. Veliko člankov v tujih revijah nosi naslove, da je država »skriti dragulj«, vendar mislim, da zdaj ne bi smela več biti skrita. Bled se veliko bolj reklamira kot Ljubljana, zato bi bilo zanimivo videti, kaj oni delajo drugače.
Morda pa je kriva tudi slovenska miselnost – včasih se mi namreč zdi, da ljudje niso vedno odprti za predloge. Ko sem nekoč napisal knjigo o neki znani sliki v Belgiji, me je turistični urad povabil k sodelovanju, kako bi lahko moja knjiga pomagala promovirati mesto. Slovenski prijatelji mi pravijo, da tukaj do mene nihče ne bi prišel s takim predlogom.
Za tuje revije in časopise sicer veliko pišete o Sloveniji in Slovencih, pri Beletrini bo izšel nekakšen vodnik z vašimi eseji v angleškem in slovenskem jeziku. Očitno so vam dežela in ljudje zlezli pod kožo. Najdete sploh kakšne slabosti?
Moj prijatelji se šalijo, da sem neuradni piarovec Slovenije. Knjiga, ki bo izšla v angleškem in slovenskem jeziku, pa bo neke vrste vodnik z eseji. Ko si bo bralec ogledal Nuk, ne bo prebral le o stavbi, ampak se bo seznanil s slovensko založniško sceno, druga poglavja bodo še o tem, kako je v Sloveniji biti športnik, politik, kako se izdelujeta žganje in kranjska klobasa. Mislim, da bo knjiga všeč tako tujim turistom kot Slovencem. Glede slabosti pa menim, da imam lastnost, da vedno vidim samo najboljše; najbrž je to tudi obrambni mehanizem.
Kako pa so vas sprejeli Slovenci?
Morda bo zvenelo nenavadno, toda zame je Slovenija dežela priložnosti. Rad si zamišljam, da sem srednje velika riba v zelo majhni luži (smeh). Sem najbrž prvi ameriški pisatelj v Sloveniji, zato ljudi veseli sodelovati z mano. Če bi živel kje drugje, bi se moral specializirati, na primer samo za umetnost, tu pa lahko počnem različne stvari – tako zdaj pišem scenarije, svetujem slovenskim založnikom, predavam o tem, kako pisati in nastopati v angleščini, pomagam slovenskim pisateljem v tujini, prevajam. Veliko ljudi sem spoznal, ko sem jih intervjuval za tuje časopise. Povezali smo se in začeli sodelovati, z mnogimi sem postal prijatelj. Slovenci resda niso tako odprti kot Španci ali Italijani, a prijateljstva, ki jih ustvariš, so pristna. Ljudje so bolj iskreni; če se ti kdo nasmehne, se ti z razlogom, ne kot v Ameriki, kjer se ti smejijo vsevprek.
Še nekaj besed o vaši uspešnici, kriminalki Tat umetnin. Dejali ste, da ste bili jezni na Dana Browna (med drugim avtorjem Da Vincijeve šifre), ker v njegovih knjigah kar mrgoli zgodovinskih napak in podatkov. Je bil tudi to povod za vaš roman?
Nekaj je vsekakor na tem. Užival sem v Da Vincijevi šifri, ampak motilo me je, da je bilo cel kup nekih napak, ki jih, kot kaže, nihče ni preverjal za njim, niti uredniki. To mi je uničilo zabavo. Od njega sem si morda izposodil neko formulo trilerja, ki deluje, hkrati pa pisal o umetninah tako, da bi se lahko bralci kaj naučili, ne da bi imeli res občutek, da se učijo.
Knjiga je postala mednarodna uspešnica. Se je tudi vam obetal film?
Knjiga je doživela uspeh v ZDA in po njej naj bi nastala televizijska serija. Dobil sem producenta, bili smo na zvezi in že na začetku pisanja scenarija, a potem se je začela stavka scenaristov in veliko projektov je zastalo. Tudi moj, in se kasneje ni nadaljeval. Mogoče pa bo še priložnost v prihodnosti.
Vaše področje zanimanja so predvsem tatvine umetnin, zato ste tudi ustanovitelj neprofitne organizacije ARCA, ki se ukvarja s kriminalom na področju umetnosti. Ste vi, kot, denimo, junak iz vaše knjige profesor Coffin, ki ga pokliče policija za nasvet, ko pride do kraje kakšne slike?
Sam ne sodelujem pri preiskavah, ker nimam te možnosti, saj potrebuješ policijsko infrastrukturo in notranje obveščevalce. Namen ACRE je bolj izobraževanje in raziskovanje; izdajamo akademski časopis, edini na to temo, imamo predavanja o varnostnih sistemih v muzejih in galerijah, organiziramo konference in predavanja. Nekako postavljamo temelje akademski disciplini.
Pravite, da so najslabše varovane cerkve, tudi v Sloveniji.
Da, galerije in veliki muzeji so relativno dobro varovani, problematične so majhne galerije in cerkve, ker ni dovolj denarja ne za varovanje na za zavarovanje umetnin, pa tudi dela v njih niso tako zelo prepoznavna, da se jih ne bi dalo preprodati. Znane slike je namreč težko spraviti v promet. Slovenija ima približno 400 primerov tatvin na leto, kar ni veliko, največ kraj umetnin se zgodi v Rusiji, Bolgariji in v Italiji.
So bile kakšne zanimive tatvine – s področja raziskovanja in preučevanja – tudi v Sloveniji?
Zanimive so bile tatvine Groharjevih del, več slik, v več letih, ki kažejo na to, da jih je ukradel ali krajo naročil najbrž nekdo, ki je njegov oboževalec. Slike najbrž niso bile ukradene zaradi vrednosti oziroma z namenom, da bi se z njimi kdo okoristil, ampak najbrž zato, ker jih je hotel nekdo imeti doma.
Se vam kot umetnostnemu zgodovinarji zdi, da je umetnost še vedno preveč elitistična oziroma da imajo ljudje »tremo« pred muzeji in galerijam?
Da, proti temu se borim, zato pa pišem in rad predavam. Moj cilj je, da bi se ljudje znebili treme, ki jo imajo pred umetnostjo, in v njej uživali. Veliko ljudi bi z veseljem obiskalo muzeje, če ne bi imeli takšnega strahospoštovanja. Zato rad poučujem umetnostno zgodovino kot neko detektivsko zgodbo; kot bi skupaj zlagali sestavljanko. Tako učim iskati skrite pomene umetniških del.
Govorite več tujih jezikov, na kakšni točki pa je vaša slovenščina?
Tekoča, z napakami v vsakem stavku (smeh). Sem pa lahko kdaj žaljiv, ne da bi hotel, ker večinoma tikam ljudi, saj je to bolj preprosto, pa končnice mi delajo težave. Zato zamomljam konce besed, da zveni bolj pravilno. Toda še se bom posvečal učenju slovenskega jezika.
Napisali ste že tri romane, številne poljudne in znanstvene knjige, redno pišete članke v tujih publikacijah, imate predavanja v Rimu, Umbriji in drugod po Evropi, ste vodja ARCE, preučujete tatvine in še bi lahko naštevali. Kako vam časovno sploh znese vse to usklajevati?
Odkar imam majhnega otroka, ki se mu bo kmalu pridružil še drugi, sem moral postati bolj discipliniran. Zagovarjam princip dveurnega delavnika; kar pomeni, da poskušam v dveh urah biti čim bolj produktiven. Tudi elektronsko pošto pregledujem samo dvakrat na teden. Tako poskušam biti zares zbran, ko pišem. Za hobije mi pa zadnja leta res zmanjkuje časa.
