Nočno dirkanje po ljubljanski obvoznici še vedno del scene

Ljubljana - Dirkanje po obvoznici je še vedno del ljubljanske in slovenske scene nelegalnih tekmovanj z avtomobili po javnih cestah. Sodeč po debatah na nekaterih slovenskih avtomobilističnih forumih, pa je tovrstno početje precej bolj prikrito kot pred leti, ko sta bili »vroči točki« Rudnik in BTC, a je nato nekaj obsežnih policijskih racij temu naredilo konec.

Na policiji pravijo, da navedeno problematiko redno spremljajo in pri tem uporabljajo tako stacionarne radarje, kamere, kot radarje v avtomobilih. Poudarjajo, da je »dirkaške« kršitelje nemogoče ločevati od običajnih, je pa vožnja v napačno smer po avtocesti sankcionirana v Zakonu o pravilih cestnega prometa. V določenih primerih gre lahko tudi za kaznivo dejanje nevarne vožnje. Policisti vsako tako kršitev preverijo, in se v primeru suma kaznivega dejanja o tem posvetujejo z državnim tožilcem. Posebnih evidenc o cestnih dirkačih pa policija nima.

Pregled nad dogajanjem na obvoznici ima tudi služba za upravljanje s prometom in prometno varnostjo Darsa, saj to prometno žilo nadzorujejo s številnimi kamerami, v predorih pa imajo različne senzorne naprave. Vodja službe Ulrich Zorin, je zapisal, da so vozniki zelo predrzni predvsem pri menjavi voznih pasov, pogosto se po prehitevanju ne razvrstijo več nazaj na vozni pas. Nič neobičajnega tudi ni prehitevanje po desni.

Na pojav takih tekmovanj vplivajo filmi

Ulrich pojasnjuje, da je dirkanja brez dvoma manj kot pred leti. Da se to ne dogaja več, ne more potrditi, niso pa na Darsu o tem obveščeni. Dirka po krogu okoli Ljubljane je bila pred leti sicer zelo priljubljena. Dirkače z razpoložljivo tehnologijo težko zaznajo, pravi Zorin. Tudi če bi na sistemu za nadzor, ki je postavljen med Šmartnim in Brezovico ter na severni obvoznici do Celovške ceste v poročilih opazili višje hitrosti, tega ne morejo več preveriti, ker nimajo več posnetkov nadzornih kamer. Glede na količino prometa, ki vztrajno raste v zadnjih letih, je postavljanje teh »rekordov« v vožnji po obvoznici težko, saj je potrebnih preveč manevrov in zaviranja, ocenjuje Ulrich.

Najbolj razvpito središče nelegalnega dirkanja je bila pred leti industrijska cona Rudnik, dogajanje se je nato preselilo v BTC, še posebej zaradi »driftanja« – spretnosti v nadzorovanem drsenju avtomobile skozi ovinke – in tamkajšnjih rondojev, svoj čas naj bi bila zaradi ravnine in dolžine popularna tudi Litostrojska cesta. Po neuradnih podatkih se tovrstne dejavnosti povečajo po vsakem odmevnejšem filmu z dirkalnimi avtomobili ali nelegalnimi dirkami, kot je na primer franšiza Hitri in drzni, kršitelje pa je težko zaznati, saj se voznik v dobrem avtu, ki je zapeljal na napačen avtocestni izvoz in trčil v drug avto, prav nič ne razlikuje od nekoga, ki je to storil namenoma.

Pri nas nimamo tovrstnega dirkaškega izročila

Ker je bil nekoč del te scene, smo o ilegalnih dirkačih povprašali tudi Andreja Brgleza, inštruktorja vožnje in sociologa, ki se je v okviru svojega raziskovanja pred približno desetimi leti infiltriral v omenjeno druščino pri nas, nekoliko pa je spoznal tudi dogajanje v ZDA in Nemčiji. Pojasnil je, da današnje scene sicer podrobno ne pozna, ne dvomi pa da tovrstno dogajanje obstaja. Za Slovence je značilno da smo, je pojasnil, podobno kot germanski narodi, navdušeni nad tehniko, tehnologijo in avti, tako da ilegalno dirkanje že iz teh razlogov pri nas gotovo obstaja. Je pa razlika pri nas ta, da na tem področju nimamo tradicije. V Nemčiji in v ZDA je veliko pol-legalnih klubov z bogato zgodovino. Razširjenost je resnično veliko odvisna od medijev, se strinja Brglez – v ZDA je imela take posledice Briljantina, pri nas drugi filmi.

Poudaril je, da se naša in tuja dirkaška scena precej razlikujeta - vsaj v času, ko je bil on del nje, sta se. Pri nas skoraj ni bilo stav. Ko postanejo stave del takega dogajanja, se vse zelo spremeni, dotlej pa ljudje dirkajo zgolj zaradi adrenalina, prestiža in ljubezni do tehnike.

Brglez poudarja, da dirkališča omenjene problematike ne rešujejo. Ljudje, ki jih zanima tekmovanje po obvoznici, ponoči ali v nasprotno smer, na urejenem dirkališču ne najdejo prav nobenega izziva. Poudarja pa, da smo imeli pri nas to srečo, da tekmovanja nikoli niso zašla v ekscese, kakršne poznajo v tujini. Ko tekmovanja presežejo določeno mejo, gre brez dvoma za samomorilnost, meni Brglez. Ocenjuje tudi, da je treba dati priznanje tudi policiji, ki je tako početje v velikem obsegu preprečila z racijami. Manjše skupine pa pri nas brez dvoma obstajajo.