»Nove generacije junakov ne bo brez vlaganja v šport«

Ljubljana – Uspehi slovenske košarkarske reprezentance na evropskem prvenstvu – sedem zmag na enajstih tekmah – niso presenetili športne psihologinje Saše Cecić Erpič. Kot pravi profesorica na ljubljanski fakulteti za šport, niso nepričakovani glede na to, kako košarkarji delujejo kot ekipa. Po njeni oceni so pokazali veliko stopnjo kohezivnosti in povezanosti.

Čeprav jim je ime »junaki« nadela Košarkarska zveza Slovenije, so to resnično postali, pravi psihologinja. Košarkarska zveza je s tem po njenem spisala pozitivno zgodbo. »Okrog eurobasketa je bilo v družbi zaradi krize veliko negativnih odzivov v smislu, zakaj dajemo denar za košarko, ko pa ljudje nimajo za hrano. Organizatorjem prvenstva pa je to uspelo obrniti v pozitivno zgodbo o uspehu,« meni sogovornica. »Če bi ljudi zdaj vprašali, kaj si mislijo o eurobasketu, o košarki in o slovenski reprezentanci, mislim, da ni skoraj nikogar, ki bi o tem rekel kaj negativnega.«

Premierka Alenka Bratušek je med prvenstvom dejala, da bi bili rezultati vlade boljši, če bi imela takšno podporo, kot jo imajo slovenski košarkarji.

Morala bi si jo pridobiti. Košarkarji je niso pridobili tako, da so jih nalepili na plakate in rekli, glejte, to so junaki. Ti fantje in njihov strokovni štab so dolgo trdo delali in se zelo trudili, za sabo imajo na tisoče ur treninga. Nihče jih ni začaral in so zdaj junaki, ki imajo podporo, ampak so si jo pridobili. Pa še nekaj je. K celotni zgodbi so tudi sami pozitivno pristopili, češ, tukaj smo, imamo priložnost, ki jo je treba izkoristiti. Vlada, ne samo ta, tudi prejšnje, pa nam sporoča zgolj to, kaj se ne da. Analizirajo napake, toda o tem, kako jih popraviti, je le malo govora. Seveda je napake treba analizirati, ampak še pomembneje jih je odpraviti. Pri nas pa do tega koraka ne pridemo. Ali nočemo priti.

Kakšen vpliv ima šport na samopodobo naroda?

Šport je zelo pomemben za občutek nacionalne identitete. Pri tem so pomembni tudi športni dosežki. Vemo, da uspehi športnikov močno krepijo občutek nacionalne identitete, pri tem so pomembnejši od, recimo, politike. Na katerem drugem področju pa imamo toliko posameznikov, ki so najboljši na svetu? Skoraj nikjer, v športu pa jih imamo. Slovenija je po tej plati fenomen. Letos smo opravili raziskavo, v kateri smo ugotavljali, kolikšen del bruto domačega proizvoda naša država vloži v šport. Glede na majhnost vložka ima zelo dober izplen v smislu rezultatov. Če pogledamo povprečje olimpijskih medalj, smo na četrtem mestu glede na število prebivalcev.

Koliko pa vložimo?

Veliko manj, kot bi bilo nujno za učinkovit razvoj športa. Imamo sicer veliko boljši izplen od držav, ki v šport vlagajo več. Zdaj lahko tisti, ki odločajo o tem, koliko denarja nameniti športu, rečejo, saj očitno vlagamo dovolj, če pa so tako dobri rezultati. Ampak v resnici to ne drži. Zavedati se je treba, da imamo srečo, ker imamo nekaj izjemno nadarjenih posameznikov, ki so se slučajno rodili na ozemlju Slovenije.

Bi bili rezultati še boljši, če bi vlagali več?

Seveda. Zdaj sva govorili o vrhunskem športu, vendar je treba pogledati celotno piramido. Ta se je pri nas začela sesuvati. Za šport mladih je vse manj denarja in čedalje bolj prehaja na raven prostovoljnega dela, s tem pa se občutno zmanjšuje kakovost. Ni denarja, da bi plačevali trenerje, ni denarja, da bi jih izobraževali, toda prav ti trenerji delajo z otroki in mladostniki. In to je generacija, ki bi morala čez nekaj let doseči raven vrhunskega športa. Ker je delo na spodnjih nivojih vse bolj prepuščeno zagnanosti trenerjev, ki skoraj zastonj delajo z mladimi športniki, jih na tej poti precej odpade, predvsem pri prestopu v članske kategorije, pa tudi že prej. Tu izgubimo veliko potenciala, česar si ne bi smeli dovoliti.

Če se vrnem k eurobasketu, bi bilo dobro, da bi se pozitivna čustva in evforija, ki smo ji bili priča, kanalizirali na raven košarkarskih šol za otroke in mladostnike, zato da bodo tudi ti čez deset ali petnajst let junaki. Da ne bomo z nostalgijo gledali na letošnje evropsko prvenstvo in se spominjali, kako so bili slovenski košarkarji takrat dobri. In to je naloga države. Zdaj je sicer vse začinjeno s krizo, a je treba v te plati življenja prav tako vlagati, zato da bi živeli bolj kakovostno. Ko ljudje živijo bolj kakovostno, so tudi bolj produktivni. To je dolgoročna naložba.

Veliko čestitk je bilo med evropskim prvenstvom in po njem namenjenih navijačem. Kdo je pravzaprav navijač?

Težko vprašanje. Tudi z znanstvenega vidika ga ni lahko definirati. Razlikujemo, recimo temu, več ravni navijaštva. Od tistih, ki so strastni navijači, ki so podporniki klubov, ki z njimi potujejo, dogajanje v športnem klubu je pravzaprav del njihovega osebnega življenja, pa do priložnostnih, ki jih v to potegne evforija. Če ste se med prvenstvom sprehodili po Ljubljani, so se vsi, od mladih do starih, pogovarjali o košarki. Mislim, da je to tisto, kar so si organizatorji lahko samo želeli. Je pa to seveda bilo podprto z dobrimi rezultati slovenske reprezentance. Če fantje ne bi pokazali dobre igre in borbenosti, verjetno takšne evforije ne bi bilo.

So tudi tisti, kot pravite, ki se na ulici pogovarjajo o košarki, navijači?

Seveda. To verjetno niso ljudje, ki bi kupili letno vstopnico za tekme izbranega kluba, vendar so prav tako pomemben podporni člen športa. Še bolj pomembno pa se mi zdi to, da eurobasket lahko zelo pozitivno vpliva na popularizacijo športa, predvsem med mladimi. Upam, da se bo odslej več otrok vpisovalo v košarkarske šole ali pa bodo popoldneve preživljali na bližnjem košarkarskem igrišču, česar je zaradi načina življenja sicer vedno manj. Velika športna tekmovanja navadno imajo tak vpliv.