Novosti so zanimive, vendar nas jih je pogosto strah

Prva njena ugotovitev v Ziferblatu je bila, da je pol Ljubljančanov enkrat v življenju delalo v lokalu. To povejo takoj, ko jih hoče naučiti, kako se skuha kava na avtomatu. V lokalu se je naučila tudi, da stereotip o slovenski zaprtosti ne drži.

Kaj pomeni Ziferblat?

To je ruska beseda nemškega izvora za številčnico. Ime je prišlo skupaj s konceptom plačevanja časa.

Kaj se skriva za tem konceptom?

Pri nas se ne plača, kolikor se spije ali poje, ampak se plača čas, ki ga tukaj preživiš. Je platforma, kjer združujemo ljudi, kjer damo nekomu možnost, da naredi prvo razstavo, da ima prvi koncert, predstavi svoje vedenje o nekem področju, pripelje prijatelje na šah …

Nadomešča mladinske centre, kot smo jih poznali včasih?

Da, nekako tako. Je hišica na drevesu za odrasle. Je svoboden prostor, v njem si lahko to, kar si.

Se je novost prijela?

Mislim, da je v fazi prijemanja. Za marsikoga je način zanimiv. Oblikovalo se je več krogov ljudi, ki tukaj preživijo veliko časa.

To se zdi kar hitro glede na pregovorno zadržanost Slovencev.

Res je. Tudi sama sem mislila, da se vezi ne bodo sklepale tako hitro, pa so me presenetili. Ni več redkost, da pride kdo sam in se hitro priključi družbi, se na lastno pobudo usede za klavir in začne igrati.

Pa se plačevanje časa tudi splača?

Ne. Junija zapiramo in jeseni odpiramo lokal na drugi lokaciji. Finančno tukaj ne bi preživeli. V Ljubljani je strogi center verjetno še vedno edina lokacija, kjer lokal lahko živi.

Kakšno je vaše mnenje o mladih, zdaj imate z njimi veliko stika. Še drži, da so pasivni?

Hm … ugotovila sem, da generacija do 25 let zelo težko najde motivacijo. Težko je iz njih izvleči že pet dejavnosti, ki bi jih veselile. Po drugi strani pa mrgoli idej, ampak se ustavi pri realizaciji. Zdi se mi, da bi morali delati več na združevanju, ne pa na individualnem uresničevanju poslovnih idej. Mogoče nam vse primanjkuje vedenja, da ti s pravo družbo lahko uspe, je pa seveda treba najti prave ljudi.

Ne pa čakati na službo, da sama pride do nas?

Idej ne primanjkuje, treba se je naučiti povezovati, potem pa skočiti v vodo in zaplavati. Če ne poskusiš, ne veš. Iz vsakega poskusa se ogromno naučiš. Mogoče nam manjka poguma, da bi se lotili zadeve.

Tudi vi ste svobodnjakinja. Po lastni izbiri?

Jaz sem in bom svobodnjakinja. Se v tej koži udobno počutim. Sama odrejam svoje življenje. Počasi prihaja tak način življenja v zavest ljudem, ampak sistem mu še ni prilagojen, nekatere stvari precej otežuje in zaplete. Preveč je stvari za nekoga, ki pride s fakultete ter ima željo in sposobnosti na primer za oblikovanje. Če imajo trije prijatelji oblikovalsko podjetje, s svojimi idejami ne pridelajo toliko, da bi imeli dovolj za tri espeje. Zato se marsikomu ustavi že na začetku.

Od daleč se zdi imeti lokal v Ljubljani lahka pot do zaslužka. Je res?

Nikakor. To je boj za vsakega gosta posebej. Boriš se z izbiro »kul stola«, za to, da bo mimoidoči izbral tvoj lokal, ne pa sosedovega, z izvirno tablo, ponudbo. Vsi iščemo nekaj, česar drugi nimajo. Takoj ko prenehaš o tem razmišljati, organizirati dogodke, uvajati novosti, sledi upad gostov.

Radi kritiziramo ljubljansko klubsko sceno, kakšno pa je vaše mnenje o »kofetarski« sceni?

Ni lahko v Ljubljani udariti z nečim novim, Ljubljana je glede tega zelo zahtevna. Malo nam je novost zanimiva, malo se je pa bojimo. Ljubljana ima neko svojo vibracijo, ki je nima nobeno drugo mesto. Zame je še vedno najlepša. Ravno dovolj mi je vsega. Še vedno pa se ne moremo primerjati z nobenim večjim mestom, na primer z Berlinom, ker pri nas je pač 300 tisoč ljudi. In potrebe nekoga se premo sorazmerno zmanjšajo. Vse to se vidi tudi v glasbeni ponudbi, številu koncertnih prizorišč, restavracijah …