Tiskane izdaje
Ljubljana – V programu zdravih mest, ki ga je Svetovna zdravstvena organizacija začela razvijati leta 1989, Ljubljana sodeluje že ves čas in je trenutno tudi edino vključeno mesto iz Slovenije. O dosežkih smo se pogovarjali s Tilko Klančar, vodjo mestnega oddelka za zdravje in socialno varstvo.
Od leta 2014 do 2018 poteka šesta faza programa, v kateri sodeluje približno 50 evropskih mest. Temeljni namen je izboljšati zdravje za vse, zmanjšati neenakosti v zdravju in spodbujati oblikovanje t. i. odpornih skupnosti (resilient society). »Poudarek je na zagotavljanju ustreznega okolja, ki skupnosti ali določenim skupinam nudi podporo pri reševanju težav in stisk ter pogoje za ohranjanje in krepitev zdravja,« je pojasnila Tilka Klančar. Pravi, da je v programu zdravih mest v ospredju povezovalna vloga med različnimi akterji, oddelki mestne uprave, javnimi zavodi, podjetji itn. pri ustvarjanju zdravega, ki zagotavlja ozaveščanje prebivalcev o skrbi za zdravje in omogoča ter spodbuja k rekreaciji, vseživljenjskemu učenju, omogoča dostopnost do kulturnih dobrin itn.
Kako ocenjujete dosežke v Ljubljani, so dovolj dobri ali pa bi jih bilo treba kje še izboljšati?
Vrhunec skupnih prizadevanj je bil naziv Zelena prestolnica Evrope 2016. Izboljšave so seveda vedno mogoče. Na našem oddelku pod naslovom Ljubljana – zdravo mesto sofinanciramo mnoge programe za najranljivejše skupine, ki jih izvajajo nevladne organizacije, s katerimi tudi sicer veliko sodelujemo. Izdajamo brošure, v katerih predstavljamo aktivnosti z različnih področij socialnega varstva in zdravja. Lani je izšla že deseta, z naslovom Zdravstveni profil MOL, ki skupaj z raziskavo NIJZ o zdravju v občinah kaže, da smo povsem v vrhu tudi kar se tiče javnega zdravja.
Zelo dejavni smo na področju problematike LGBT, kjer bo potrebno kljub nedavnim izboljšavam v zakonodaji še veliko narediti, saj ostajata še vedno onemogočena posvojitev in oploditev z biomedicinsko pomočjo, kar so presegle že mnoge bolj konservativne države od naše. V mestu smo zasnovali certifikat LGBT prijazno ter zanj prejeli evropsko nagrado za javni sektor (EPSA 2015). V okviru izobraževanj vodstvenega kadra v javnem in zasebnem sektorju, ki pridobljena znanja nato prenaša na svoje zaposlene, se ljudje v organizaciji seznanijo z glavnimi poudarki in težavami, s katerimi se srečujejo istospolno usmerjeni zaposleni in stranke. Med 20 prejemniki certifikata sta na primer Zdravstveni dom Ljubljana in Zavod za oskrbo na domu.
V sodelovanju z nevladnimi organizacijami vodimo tudi številne aktivnosti za preprečevanje nasilja nad ženskami in otroki. Pripravljamo celovite večletne akcijske načrte za rešitve, namenjene starejšim, osebam z oviranostmi, pa tudi za enakost spolov.
Za razpis Ljubljana – zdravo mesto je vsako leto veliko zanimanja, v sofinanciranje pa običajno sprejmete dve petini vlog, na podlagi česa se odločate, katerim programom socialnega varstva in varovanja zdravja boste namenili denar?
Področja razpisov so ustaljena in zelo raznovrstna, na primer za starejše, za invalide, vključujejo problematiko zasvojenosti, duševnega zdravja itn. Pazimo, da so vsako leto pokrita vsa, ker pa imamo tudi triletno financiranje, se zgodi, da je določeno področje pokrito in ga ne razpišemo, letni razpisi pa se zaradi tega nekoliko razlikujejo.
Če pride več ponudb za en sklop, od česa je odvisna višina sofinanciranja?
Za vsak razpis je imenovana komisija. Merila, po katerih oceni programe, se nanašajo na vsebino programa, usposobljenost izvajalcev, prostovoljce, potrebne prostore in finančno konstrukcijo. Programi so zelo različni, tako po obsegu kot vsebinsko, kar vpliva tudi na odobreno višino sredstev. Ta je sicer odvisna tudi od celotne vrednosti programa in od drugih virov financiranja. Nekatere organizacije imajo drugih sredstev več, druge manj, pri odmeri sredstev MOL pa se trudimo, da celotni prihodki programa omogočajo njegovo izvedbo.
Če pogledamo skupne zneske sofinanciranja teh programov, se pravi denar, ki je razdeljen na podlagi preteklih javnih razpisov, skupaj z denarjem za tekoče leto, je letošnji skupni znesek 2,11 milijona evrov nižji od prejšnjih, leta 2014 je bil na primer 2,35 milijona evrov, leta 2013 2,264 milijona evrov, leta 2012 pa 2,446 milijona. Ali lahko v prihodnje pričakujemo še manj denarja za te programe, glede na to, da je tudi na ravni države vse manj denarja za te programe?
Trdim, da na ravni mesta sredstev za socialo ne znižujemo, sredstva za programe znotraj tega pa se spreminjajo zaradi različnih razlogov. Nekateri programi so na primer skozi leta pridobili tudi druge vire, kar posledično pomeni nižje občinsko financiranje. Nekaj programov smo z našega oddelka prenesli na druge, tako za skupnostne programe za mlade zdaj skrbi mestni urad za mladino. Zneski, ki jih navajate, zato ne pomenijo upadanja mestnega proračuna za socialno področje. Tudi v prihodnosti ne predvidevamo znižanja.
Od kod te organizacije še prejemajo denar?
Pomembnejša financerja za naše področje sta ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Fiho, nekaj tudi ministrstvo za zdravje. Drugi viri so še lastna in donatorska sredstva itn.
Z uveljavitvijo zakona o lekarniški dejavnosti bodo občine denar, ki ga bodo dobile od presežkov lekarn, po novem morale namenjati za zdravstvo, ali bo iz tega naslova tudi kaj več namenjeno projektu Ljubljana – Zdravo mesto?
Zakon o lekarniški dejavnosti je zelo slab, nedorečen, v nasprotju z drugimi zakoni in pisan na kožo zasebnim lekarnarjem ter tujim veletrgovcem z zdravili. Kar se tiče razpolaganja s presežki v lekarnah, poudarjam, da novi zakon določa transfer občini le za javne zavode, presežki koncesionarjev pa bodo ostali nedotaknjeni, čeprav opravljajo javno službo, tako kot javni zavodi. Za MOL to sicer ni novost, saj je bil že pred leti sprejet odlok, ki Lekarni Ljubljana nalaga, da denar, ki ga ne porabi za razvoj in za plače, nameni ustanovitelju. Ne glede na nakazila Lekarne Ljubljana pa MOL vsa pretekla leta namenja izdatna proračunska sredstva področju zdravja. Tako smo več milijonov vložili v infrastrukturo Zdravstvenega doma Ljubljana, dobra dva milijona na leto porabimo za sofinanciranje programov nevladnega sektorja na področju zdravja in socialnega varstva, približno 200.000 evrov na leto za sofinanciranje Ambulante s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja in Nočne zobozdravstvene ambulante. Prepričana sem, da bo za to področje v MOL tudi v bodoče dobro poskrbljeno.
Prosilci si želijo, da bi bi bili njihovi programi sprejeti v večletno sofinanciranje, sicer se morajo na razpis prijavljati vsako leto in so v večji negotovosti, če bodo denar dobili. Kakšna so merila za sprejem v triletno sofinanciranje?
Nekaterim to res predstavlja težavo, vendar pri približno sto programih, ki jih sofinanciramo, ni veliko takšnih želja. Za triletno financiranje je potrebno izpolnjevati zahtevnejša merila. Tisti, ki so dobro ocenjeni pri skupnih vsebinskih merilih, se uvrstijo v ocenjevanje za triletno sofinanciranje, po dodatnih, zahtevnejših merilih, ki določajo, da mora biti program na voljo v zadostnem časovnem obsegu in da zagotavlja ustrezno usposobljen kader. Za namestitvene programe, na primer za varno hišo, je stabilnejši vir sredstev seveda pomemben in predvsem tovrstnim programom je namenjena možnost večletnega financiranja.
Včasih ste z njimi sklepali petletne pogodbe, danes ne več, zakaj?
Ta možnost je bila na voljo eno leto, vendar se ni izkazala kot najboljša. Sofinancirani programi se v daljšem časovnem obdobju precej spreminjajo, dopolnjujejo, širijo. Menimo, da petletne pogodbe ne bi prispevale k njihovi boljši kvaliteti ali hitrejši odzivnosti, krajše obdobje na drugi strani pa nam omogoča večjo prilagodljivost omenjenim spremembam.
Materinski dom, na primer, bi bil zelo zadovoljen, če bi imel financiranje zagotovljeno za dlje časa.
Menim, da s triletno pogodbo zagotavljamo dovolj stabilno financiranje tudi temu programu.
Razpisujete programe z različnimi vsebinami, od varnih hiš, programov za brezdomce, odvisnike, upokojence itd., prosilci so večinoma isti. Katerih novih programov bi si želeli?
Vlagatelji niso ves čas isti, pojavljajo se vedno novi. Včasih pa kljub razpisanemu področju ne dobimo ustreznih programov. To se nam že več let dogaja na področju problemov z alkoholom. Veliko se govori o trdih prepovedanih drogah, o dovoljenih, kot je alkohol, ki je veliko večji javnozdravstveni problem, pa premalo. Zato smo se odločili, da po svoji zasnovi naročimo izvedbo programa za preprečevanje različnih oblik zasvojenosti med mladimi. Veliko poslušamo in beremo o injekcijskih iglah in heroinu, premalo pozornosti pa je namenjene sintetičnim drogam, ki so zelo razširjene in neobvladljive. Veliko potreb je na primer tudi na področju preprečevanja zasvojenosti s sodobnimi elektronskimi tehnologijami in pri motnjah hranjenja, kjer bi si želeli več izvajalcev.
Kako MOL nadzoruje porabo dodeljenih sredstev pri posameznih prejemnikih?
Organizacije morajo o programih poročati v treh poročilih na leto, ki jih skrbno pregledamo. Izvajamo tudi obiske na terenu in če je potrebno, zahtevamo dodatna pojasnila.
Ni strožjega nadzora?
Nadzor je zelo natančen. Poročilo mora vsebovati podrobne vsebinske in finančne podatke, pri pomanjkljivostih zahtevamo dopolnitve. In obiski niso samo klepeti, opravljen je vpogled v dokumentacijo, račune itn. Večjih nepravilnosti ni bilo oziroma so bile sproti odpravljene. Včasih gre samo za napačno razumevanje ali nerodnost
Kakšne nepravilnosti ste zaznali?
Za en program smo ugotovili, da je prenehal delovati, zato smo prekinili financiranje. Večinoma gre za administrativne in finančne napake, ki jih organizacije odpravijo, zgodilo pa se je tudi nekaj prekinitev pogodb.
