O plovnosti in energiji Ljubljanice že deveta študija

Ljubljana – Občina bo letos dobila novo študijo o plovnosti in energetskih potencialih Ljubljanice – že deveto, odkar je Slovenija samostojna! Ali bo ta študija prinesla napredek ali bo obležala v predalih kot dokumenti pred njo, ni znano. Predstojnik katedre za splošno hidrotehniko na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo pa opozarja, da odgovorni spet pozabljajo na vprašanje varnosti.

Tokrat je študijo energetske izrabe Ljubljanice ob hkratni ureditvi krožne plovne poti naročilo javno podjetje Energetika Ljubljana. Zanjo so pripravljeni plačati sto tisoč evrov (brez davka) in do roka so prejeli tri ponudbe, ki so znotraj tega zneska (IBE skupaj z LUZ, EHO Projekt in Geateh). Najboljši ponudnik bo izbran po vsebinskem pregledu ponudb, predvidoma v mesecu in pol, za izdelavo študije pa bo imel na voljo pet mesecev.

Namen študije je okoljsko, tehnično, hidrološko, urbanistično in ekonomsko definirati optimalno možno izrabo Ljubljanice in z enakimi kriteriji definirati obseg možne vzpostavitve plovnosti reke v delu med Špico in Sotočjem.

Avtorji študije bodo morali upoštevati problematiko zajema in izpusta hladne vode za potrebe kondenzacijskega obratovanja Te-Tola in prehodnosti reke za ribe. Pri Energetiki Ljubljana pojasnjujejo, da bi radi v svoj portfelj vključili tudi elektriko, pridobljeno iz hidroenergije. Na lokaciji Te-Tola v Mostah že proizvajajo električno energijo v visokoučinkoviti soproizvodnji, za kar potrebujejo tudi hladilno vodo iz Ljubljanice: »Ker v času nizke gladine ostaja problem izpustov vode iz kondenzatorjev nazaj v reko, preverjamo rešitev z gradnjo zapornic, z dvigom nivoja in omilitvijo vpliva kondenzatorske vode na Ljubljanico in seveda sočasno preverjamo tudi možnost energetske izrabe Ljubljanice,« so pojasnili v javnem podjetju. Dodajajo, da imajo interes (so)vlagati v hidroelektrarno na Ljubljanici, o tem, koliko bi bili v projekt pripravljeni vložiti, pa se še nočejo izreči – poudarjajo, da je naloga študije tudi priprava ocene stroškov. V lokalnem energetskem konceptu MOL je sicer gradnja male hidroelektrarne na Ljubljanici ocenjena na štiri milijone evrov.

Vsaka tri leta nova študija

O energetski izrabi in plovnosti Ljubljanice je bilo od leta 1991 samo po naročilu ljubljanske občine pripravljenih že osem študij, elaboratov in podobnih dokumentov, smo izvedeli na MOL. Povprečno torej vsaka tri leta ena. Zakaj je potrebna nova? »Dokument bo povzel vse že izdelane rešitve, jih preveril na tehnično-ekonomski ravni, primerjal med seboj, upravičenost rešitev potrdil z inženirskimi in ekonomskimi izračuni in v primeru neskladnosti med posameznimi rešitvami izbral najboljšo možno kombinacijo,« odgovarjajo na občini. Ker je del študije tudi vzpostavitev krožne plovne poti, ki zanesljivo ni v pristojnosti Energetike, pač pa občine, nas je zanimalo, ali bo MOL sofinancirala novo študijo. Odgovarjajo, da »na izkoriščanje potenciala Ljubljanice ni mogoče gledati parcialno, ampak je treba izdelati rešitev, ki bo maksimirala sinergije vseh ukrepov ali posegov« (kondenzacijsko obratovanje soproizvodnje, energetska izraba, plovne poti, poplavna varnost, ihtiologija). Ter dodajajo, da študije ne bodo sofinancirali, bo pa občina vključena kot recenzent.

Zanimalo nas je tudi, kakšne so realne možnosti za ureditev krožne plovne poti, o kateri se že desetletja le govori in piše. So si na občini v zvezi s tem postavili kakšne jasnejše cilje? Teh, kot je razbrati iz precej splošnega odgovora, tudi zdaj ni. Pojasnjujejo, da je večji del leta naravni pretok premajhen in zaradi tega globina vode prenizka za plovbo, zato je potrebna zajezitev Ljubljanice dolvodno od sotočja mestne Ljubljanice in Gruberjevega prekopa. »Z gradnjo omenjenega jezu, gradnjo splavnice ob sedanji zapornici na Ambroževem trgu ter z gradnjo kombinirane nove zapornice s splavnico na Gruberjevem prekopu bo krožna plovba po Ljubljanici možna.« V dosedanjih študijah je predlagana uvedba plovne poti v treh fazah: najprej plovba od zapornice na Ambroževem trgu do Špice (lahko tudi do Vrhnike), nato od Štepanjskega naselja ob sotočju do Špice ter nazadnje krožna plovba od Špice do sotočja in po Gruberjevem prekopu nazaj do Špice. Na MOL še dodajajo, da bo del nove študije operativni program z oceno stroškov, časovnim načrtom posameznih posegov in možnostmi pridobitve sredstev EU. To naj bi, tako občina, »pripeljalo do končnega cilja, to je energetske izrabe ob zagotovljeni plovnosti Ljubljanice«.

Zanemarjen varnostni vidik

O energetskih potencialih Ljubljanice smo govorili z dr. Mitjo Brillyjem, predstojnikom katedre za splošno hidrotehniko na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo. Pravi, da so energetski potenciali te reke razmeroma majhni, in opozarja na zgodovinski vidik, saj imamo pri Fužinskem gradu eno najstarejših hidrocentral v Evropi (zgrajena ob koncu 19. stoletja je tehnična dediščina). »To je naravna lokacija, Fužinski grad so zgradili, ker so tam lahko izkoriščali energijo. Odgovor o novih lokacijah za male hidroelektrarne bo dala nova študija, je pa to vprašanje ekonomskih parametrov, oziroma koliko se splača.« Predstojnik katedre, ki tudi kandidira na razpisu Energetike kot partner Geoteha, ni zagovornik malih hidroelektrarn. »So katastrofa za okolje, ne dajo pa omembe vredne količine energije,« pravi in doda, da so to objekti na robu rentabilnosti. Izdelovalec študije za Energetiko bo moral upoštevati tudi okoljski vidik, a Brilly poudarja, da so ocene vplivov na okolje danes »postale same sebi namen«: »Če naročnik ne da nič, ni mogoče nič, če da sto tisoč evrov, je mogoče nekaj, če pa date na mizo milijon, je dovoljeno vse. Kolikor plačaš, toliko dobiš, kar pa ni v redu.«

V zvezi z množico študij, ki so obtičale v predalih, pravi, da je nova študija prva, ki skuša povezati energetsko izrabo in plovbo. Brilly, ki meni, da ima Ljubljanica velike možnosti za plovbo, predvsem turistično, pa opozarja na vidik varnosti: »Plovba po Ljubljanici je precej divja in nova študija tega ne bo rešila. Varnost je največji problem. Kadar pride do poplave ali česa podobnega, plovila nimajo kam.« Po sogovornikovih besedah so že pred leti predlagali, naj se na območju Barja zgradi marina, kamor bi se lahko umaknila plovila, prav tako so opozarjali na nevarnost pristanov, ki se gradijo v Gruberjevem prekopu, vendar na MOL za te zadeve ni posluha: »Pri nas se z vidikom varnosti nihče ne ukvarja, dokler se kaj ne zgodi, kot se je dobro pokazalo pri primeru balonarske nesreče.«