Tiskane izdaje
Ljubljana – Za brezžično omrežje WiFree bodo namesto 1430 postavili le 400 dostopovnih točk. Tako določa zadnji aneks, ki sta ga sklenila MOL in zasebni partner Telekom Slovenije. Z njim so povsem spremenili predmet pogodbe in razmerja v partnerstvu, iz katerega je hkrati izstopil drugi zasebni partner, podjetje NIL.
Aprila podpisan aneks prinaša več ključnih sprememb. Namesto 1430 dostopovnih točk (z njimi naj bi z WiFreejem pokrili 90 odstotkov središča mesta, 80 odstotkov območja znotraj obvoznice in 35 odstotkov zunaj nje) jih bo vzpostavljenih le 400. Telekom se je zavezal, da jih bo postavil do 30. septembra letos (zdaj jih stoji slabih 200). Poleg centra bodo nekoliko bolj na gosto pokrivale še območje Rožne doline (z Večno potjo do živalskega vrta) in Bežigrada (med železniško postajo in Topniško), sicer pa bodo »omrežene« predvsem mestne vpadnice in nekatere druge ceste (Vojkova s centrom Stožice, Šmartinska, Litijska, Kajuhova, Cesta v mestni Log, Cesta na Brdo, Vodnikova in Podutiška). Signal bo večinoma pokrival le ceste do avtocestnega obroča.
Aktivna oprema ostaja v lasti Telekoma
Druga pomembna sprememba je, da je iz pogodbe črtano vse, kar se nanaša na storitve telefonije in podatkovnega centra. Pomemben del pogodbe o javno-zasebnem partnerstvu je bil, da z gradnjo omrežja kakovostnih informacijsko-komunikacijskih tehnologij MOL poskrbi za konsolidacijo storitev mestne uprave in vseh institucij, ki spadajo pod občino. Del projekta je bila vzpostavitev tako imenovanega zasebnega mestnega oblaka oziroma enotnega mestnega poslovnega omrežja. Občinskim institucijam (tudi vsem zavodom in javnim podjetjem), ki delujejo na 326 lokacijah, bi Telekom tako zagotavljal vse storitve telefonije (tako stacionarne VoIP kot mobilne). Predvideno je bilo, da bodo interni klici med občinskimi pravnimi subjekti brezplačni, zato so na občini napovedovali velike prihranke. Nič od tega zdaj ni več predmet pogodbe.
Aneks spreminja tudi lastninske pravice po koncu veljavnosti pogodbe leta 2022. Sprva je bilo predvideno, da vsa aktivna oprema (optična linijska prenosna oprema, radijske dostopovne točke za wifi, radijske točke za povezavo dostopovnih točk, stikala in druga oprema za zagotavljanje delovanja omrežja wifi) vzpostavljenih sistemov in omrežij ves čas trajanja partnerstva ostane v lasti izvajalca. »Po izteku partnerstva pa ta oprema brez dodatnih obveznosti preide v last naročnika,« so določili v aprila 2012 sklenjeni pogodbi. Aneks pa zdaj določa, da »tudi po izteku partnerstva ta oprema ostane v lasti izvajalca«. Po prvotnih določilih bi potrebna infrastruktura za brezžično omrežje ostala v rokah občine, po novem bo po letu 2022 nadaljnja usoda WiFreeja precej odvisna od Telekoma.
»Niso razumeli vsebine«
Še pred podpisom tega aneksa so MOL, Telekom in NIL sklenili drug aneks, s katerim je NIL iz projekta izstopil, vse njegove obveznosti pa je prevzel Telekom. »Iz projekta smo se umaknili sporazumno z obema partnerjema, ker se zaradi pomanjkanja sredstev ni razvijal skladno s prvotnim načrtom,« je pojasnil direktor podjetja Klemen Štular. Za NIL je bil ključen del projekta, ki je zajemal konsolidacijo informacijske infrastrukture občinskih pravnih oseb z vzpostavitvijo računalništva v oblaku. In kaj je za podjetje pomenilo dvoletno sodelovanje v projektu (pred tem pa še skoraj dve leti priprav v okviru razpisnih postopkov)? Če bi računal čisto vse opravljeno delo, verjetno izgubo, pravi Štular, a pojasnjuje, da so iz projekta odšli »relativno brez prask, vendar se ne bi še enkrat podali v kaj takšnega«. Po njegovem mnenju je eden glavnih vzrokov za neuspeh partnerstva to, da »morda že vse od začetka niso vsi dobro razumeli vsebine in namena, kaj naj bi ta projekt prinesel«. Ali je glavna krivda na strani občine ali Telekoma, ni hotel komentirati; poudaril je, da so sami projekt izvajali skladno z obveznostmi, dokler je bilo to mogoče.
Vložek skrčen na petino
Uradno sta vzroka za spremembe pogodbe dva: uskladitev vsebine in obsega projekta z aktom o javno-zasebnem partnerstvu, ki ga je leta 2010 potrdil mestni svet, ter prilagoditev spremenjenim gospodarskim razmeram, zaradi česar naj bi bil obseg WiFreeja bistveno manjši. Akt o JZP res govori le o brezžičnem omrežju, ne pa tudi o telekomunikacijskih storitvah za MOL, a osnovno pogodbo bi morale že pred podpisom preveriti pravne službe vseh partnerjev. Zoran Vehovar, do maja letos podpredsednik uprave Telekoma in tudi podpisnik zadnjega aneksa, je kmalu po podpisu pogodbe leta 2012 v intervjuju za Delo dejal, »da se nam projekt izplača že, če bi prodajali samo današnje storitve«, in navajal storitve telefonije, dostop do interneta in storitve v oblaku, ki bi jih mesto v desetletnem obdobju kupovalo pri Telekomu. Kljub začetnem optimizmu se je kmalu začelo zapletati, zamenjala se je uprava Telekoma in jeseni 2012, ko bi morale začeti delovati prve dostopovne točke, so povedali, da je projekt »v mirovanju« in da se dogovarjajo o zmanjšanju njegovega obsega. Februarja lani so zagnali prvih 80 dostopovnih točk, a med partnerji so ves ta čas potekali pogovori o večjih spremembah pogodbe.
V Telekomu, kjer so ob podpisu pogodbe vložek v novo infrastrukturo ocenjevali na deset milijonov evrov (povrnili naj bi se v sedmih letih), zdaj pravijo, da po novem višina investicije znaša približno petino predvidenega vložka. »Zaostrene gospodarske razmere niso omogočale uresničitve projekta v predvidenem obsegu in na način, kot je bilo ob sklenitvi sodelovanja zastavljeno. Smo pa že pri pripravi izhodišč za sodelovanje na javnem razpisu predvideli različne možnosti, kar omogoča prilagajanje projekta tržnim razmeram in možnostim pogodbenega partnerja. Tako bomo do zdaj vzpostavljeno infrastrukturo učinkovito povezali z našimi fiksnimi in mobilnimi omrežji ter na ta način zadnja razbremenili, s storitvami wifi pa dopolnili ponudbo paketov,« so odgovorili na vprašanje, ali bodo zaradi sprememb imeli izgubo ali dobiček.
Kršena transparentnost
MOL bi lahko ravnala tudi drugače. Ker bi moral Telekom po pogodbi že do septembra lani omrežiti celotno območje znotraj obvoznice, bi lahko zasebnemu partnerju zaračunala pogodbeno kazen ali celo razdrla pogodbo, unovčila bančno garancijo in šla v nov razpis s spremenjenimi pogoji in cilji. Z zadnjimi spremembami se krši razpisna dokumentacija, ki je natančno opredeljevala območja pokritosti z brezžičnim omrežjem.
Predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel je v načelnem in nezavezujočem mnenju (računsko sodišče se lahko opredeli le na podlagi izvedene revizije) zapisal, da je takšne spremembe načeloma mogoče šteti kot bistvene, saj se zahtevnost predmeta JZP tako po vsebini kot količini spreminja navzdol glede na prvotni predmet JZP, posledično pa se navzdol spreminjajo tudi cilji in potrebe, vezani na JZP. Na tej spremenjeni podlagi bi bil lahko v postopku javnega naročanja izbran tudi drug kandidat, »zato bi bilo lahko takšno ravnanje v nasprotju s temeljnimi načeli JZP, še posebno v nasprotju z načelom transparentnosti, ki najbolj zagotavlja objektivno iskanje kandidatov«. Vesel dodaja, da bi morebitni drugi interesenti lahko uporabili pravno varstvo, »pri čemer bi morali dokazati, da je sprememba predmeta JZP takšna, da je mogoče govoriti o novem predmetu JZP, ki bi zahteval nov ustrezen postopek za izbiro najugodnejšega partnerja«.
Butina: Projekt bo uspešen
Za posel se je na razpisu leta 2010 potegovalo pet konzorcijev podjetij, a občina je usposobljenost priznala le Telekomu in Telemachu s partnerji. Peter Perčič iz Telemacha je sporočil, da jih »čudi, da nismo bili kot eden izmed dveh ponudnikov, ki smo bili prepoznani kot sposobni izvesti projekt, povabljeni k oddaji nove ponudbe, pod spremenjenimi pogoji«. Pravijo, da bi najnovejše spremembe vplivale na njihovo odločitev o oddaji ponudbe, ki je pred dvema letoma niso oddali, ker so ocenili, da projekt ni ekonomsko upravičen. Iz občine jih v zvezi s tem niso kontaktirali, o morebitni zahtevi o pravnem varstvu pa pravijo, da se še niso odločili.
Nekdanji direktor mestne uprave Vasja Butina, ki velja za idejnega očeta projekta in ga je do zagona WiFreeja februarja lani tudi vodil, pravi, da pri projektu ne dela že okoli dve leti in ga ne spremlja več podrobno, zato sprememb in razlogov zanje ne more podrobneje komentirati: »Načeloma lahko rečem to, da imajo večji (kompleksni) projekti, in to je tudi ta, neko svojo logiko in so odvisni od mnogo dejavnikov. Dejavniki se morajo ujeti, sestaviti, to pa je pogoj, da je projekt lahko končan, zato pogosto zahtevajo več časa.« Meni, da bomo čez čas – tako kot vzpenjačo na Grad ali Stožice – tudi ta projekt šteli za enega »bolj uspešnih«.
