Tiskane izdaje
Ljubljana - Treba je čim prej prenehati vsiljevati projekt BŠP [Bežigrajski športni park] kot edino možno alternativo za Plečnikov stadion, prav tako pa ga nehati predstavljati kot primeren način njegove »prenove« ali »ohranjanja«.
To je glavni poudarek v sicer zelo dolgem alternativnem predlogu reševanja propadajočega Plečnikovega stadiona, ki ga je ob dnevih evropske kulturne dediščine pripravila civilna pobuda za ohranitev Plečnikovega stadiona v izvirni obliki.
Na nedavni javni predstavitvi v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na Fužinah je pobudo, ki vsebuje tudi zahtevo po razlastitvi obstoječih lastnikov kot enem od predpogojev za postopno obnovo enega od glavnih sestavnih delov Plečnikovega celovitega koncepta Ljubljane kot novih Aten, poleg laične podprla tudi strokovna javnost. Doslej so ji izrekli podporo Umetnostnozgodovinski institut Franceta Steleta, ZRC SAZU, Slovenski etnografski muzej, Društvo slovenskih pisateljev, Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, oddelek za krajinsko arhitekturo na Biotehniški fakulteti UL, Tehnični muzej Slovenije, Jörg Haspel, predsednik nemškega Icomosa, umetnostni zgodovinar in plečnikolog Peter Krečič ...
Pobudniki so prepričani, »da je skrajni čas, da na Plečnikov stadion pogledamo z drugačne perspektive, tako da bo lahko v svoji edinstvenosti končno zaživel tudi kot pomemben del naše kulturne sedanjosti in prihodnosti. Namesto da ga ves čas jemljemo kot oviro in zavoro za nepotrebne in sporne gradbene podvige, ga je treba končno prepoznati in priznati kot nacionalno kulturno dobrino ter načrtovati njegovo prihodnost z novih izhodišč.«
Zato so oblikovali zelo konkreten predlog, kako prenoviti stadion v izvirni obliki, ga vrniti v javno uporabo in ustrezno dopolniti program dejavnosti.
Najprej dajo vedeti, da je to alternativa obstoječemu načrtu projekta Bežigrajski športni park, ki ga imajo za korenit in grob poseg v Plečnikov stadion in bi po njihovem pomenil njegovo dokončno uničenje. Zanje je Pečečnikov načrt za mesto in državo nepotreben, okoljsko sporen in glede na omejitvene pogoje njegove lokacije tudi neizvedljiv, saj zaradi prevelikega obremenjevanja okolja s škodljivimi vplivi nima možnosti, da bi dobil potrebna dovoljenja za gradnjo.
V nasprotju s tem imajo svoj projekt za napredek v prizadevanjih za rešitev stadiona in veliko korist za Ljubljančane in Slovence nasploh. Pravijo, da bi ohranitev in prenova Plečnikovega stadiona v izvirni obliki ter njegova ponovna uporaba v duhu prvotne namembnosti Sloveniji povrnile pomemben objekt naše kulturne dediščine in obogatile evropsko in svetovno arhitekturno dediščino.
Cilji pobudnikov
Pobudniki tako podpirajo celovito in dosledno prenovo stadiona skladno z odlokom o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena, ponovno vpeljavo prvotnih vsebin stadiona, ki je bil zasnovan kot športni park odprtega tipa za individualne ali skupinske rekreativne dejavnosti ter za športna tekmovanja ustreznega obsega z zagotovljenim stalnim nadzorom in varovanjem objekta. Postal bi lahko še turistično-logistični in spominski center za Plečnikovo arhitekturo pa tudi strokovno-svetovalni in kongresni center za svetovno športno arhitekturo. Navsezadnje bi lahko tam vzpostavili izhodiščno logistično-informacijsko točko za turistične oglede Ljubljane.
Koristi
Ogled Plečnikovih del in situ bi lahko predstavljal pomembno novo turistično magistralo, ki bi zainteresirane obiskovalce zaposlila za ves dan. V Ljubljani bi se tako povečalo število nočitev turistov. Plečnikov stadion, ki je bil začasno izločen s seznama kandidatov za Unescovo dediščino le zato, ker zaradi slabega stanja ni zadostil merilom za uvrstitev nanj, bi zagotovo precej pripomogel k zaokrožitvi koncepta Plečnikove Ljubljane kot novih Aten in uvrstitvi na Unescov seznam kulturne dediščine. To bi v svetovnem merilu gotovo bistveno pripomoglo k promociji Ljubljane in Slovenije.
Opozorila
Pobudniki opozarjajo, da zdajšnji lastniki (Joc Pečečnik ima 59-odstotni delež, MOL 28-in OKS 13-odstotni) za stadion ne skrbijo kot dobri gospodarji in da je ta v zadnjih osmih letih le propadal. Dokaz za to so številne inšpekcijske odločbe. Tudi njihov načrt »prenove« označujejo kot tak, ki bi pomenil dokončno uničenje Plečnikove dediščine, saj bi od nje po analizi dr. Damjana Prelovška ostalo le še kakšnih 5 odstotkov celote.
Leta 2010 so v postopek pridobivanja okoljevarstvenega soglasja (OVS) namreč vključili obsežen projekt, ki pomeni radikalno prezidavo Plečnikove arhitekture. Menijo, da bi na majhni površini sredi gosto poseljene mestne četrti, v neposredni bližini osnovne šole, vrtca, športnih društev za otroke in odrasle, poleg razsežnega novega sodobnega stadiona zrasle še 77 metrov visoka stolpnica ter tri poslovne vile na zelenici ob stadionskem zidu. Gradnja bi segala kar pet etaž pod zemljo, izkopali bi milijon kubičnih metrov zemljine, gradnja pa bi trajala pet let. Stadion bi imel različne namembnosti (za motociklistične dirke, nakupovalno središče, gostinske lokale), sprejel naj bi kar 12.000 ljudi in temu primerno število osebnih ter drugih vozil.
Nesprejemljivo se jim zdi, da bi celotno območje, ki je bilo več kot 70 let razumno in upravičeno zaščiteno, nenadoma postalo banalna zazidljiva gradbena parcela, državni spomenik kulturne dediščine, ki pripada vsem državljanom Slovenije in sodi v okvir svetovne kulturne dediščine, pa da bi postal last zasebnega investitorja oziroma njegovega podjetja ter popolnoma prepuščen njegovi samovolji.
Spoštovati odlok in zakone
Vodilna slovenska strokovnjaka za Plečnikovo arhitekturo, Peter Krečič in Damjan Prelovšek, sta presodila, da je projekt BŠP v nasprotju z odlokom o zaščiti Plečnikovih del kot spomenika državnega pomena. V postopku pridobivanja OVS se je pokazalo, da je projekt tudi okoljsko sporen, zaradi česar ne more dobiti tega soglasja.
Umik projekta BŠP se jim zdi utemeljena in edina realna možnost tudi zato, ker je Ljubljana v preteklih letih dobila nov, moderen, velik športni kompleks v Stožicah, ki je manjkal prestolnici. Četudi je nedokončan in ne povsem izkoriščen, ocenjujejo, da ni potrebe, da bi sredi mesta zgradili še en podoben stadion. Še sploh, ker bi zaradi njega morali žrtvovati pomemben in zaščiten del naše kulturne dediščine ter ob tem po nepotrebnem obremeniti neposredno in širšo okolico s škodljivimi vplivi za zdravje ljudi med večletno gradnjo in po njej.
Alternativni predlogi
»Alternativci« predlagajo, da bi v celoti obnovljen stadion po strogih spomeniškovarstvenih merilih služil kot prosto dostopen javni park za rekreativne dejavnosti z zagotovljenim dnevnim nadzorom in varovanjem. Na njem bi potekala športna tekmovanja skupin, vrtcev, osnovnih šol, gimnazij, visokih šol, privabiti bi utegnil tudi skupine za jogo, individualne tekače, telovadce ... Občasno bi ga lahko najemali atletski klubi, zasebne skupine za telovadbo, ples, nogometni podmladek. Lahko bi postal celo mednarodni center Plečnikove arhitekture, ki bi ponujal obiskovalcem individualne ali vodene oglede stadiona (lahko bi predstavljali zgodovino nastanka in dogodke na njem, promovirali Plečnikova dela, uredili prodajalno ...). Tam bi posredovali tudi druge turistične informacije, imeli okrepčevalnico za obiskovalce in ga spremenili v logistično središče za oglede Plečnikove Ljubljane s poudarkom na njegovih objektih zunaj »Fabianijeve Ljubljane«.
Kot logistični center bi bil izhodišče in začetna postaja kombijev oziroma minibusov, ki bi vozili po krožni poti od ene do druge Plečnikove arhitekture. Stoji namreč na dobri lokaciji, je dostopen tudi z javnim prevozom in ima ravno prav veliko parkirišče za manjše število obiskovalcev. Center bi lahko postal tudi kongresno središče teoretskih študij o (Plečnikovi) arhitekturi in posebej arhitekturi športnih objektov.
Z omenjenimi dejavnostmi bi se stadion lahko delno finančno vzdrževal, za obnovo pa bi bilo mogoče pridobiti sredstva iz skladov EU. Ob tem poudarjajo, da za osnovno prenovo in začetek uporabe stadiona ni treba zelo veliko denarja. Predstavljene namembnosti namreč omogočajo postopno obnovo in restavriranje stadiona.
