Tiskane izdaje
Meglen ljubljanski dopoldan je, drugi delavnik v novem letu, a drsališče Ledena dežela na Emoniki je vseeno lepo zapolnjeno. To vidno veseli Luko Klasinca, velikega drsalnega entuziasta, ki je pri 15 letih dejal, da bo nekoč imel svoje drsališče. Danes so njegovi cilji še višji.
Kako ste prišli v stik z drsanjem?
Starši – oba sta bila zdravnika – so me naučili kakovostno preživljati prosti čas. Ko sem imel leto in pol, so me postavili na drsalke. Ker sem sledil starejšima bratu in sestri, sem hitro napredoval in kmalu prišel na profesionalno raven ter preživel vso mladost na ledu.
V osemdesetih, ko ste odraščali, je bilo običajno, da so stoječe vode okoli Ljubljane zmrznile.
Čeprav s tem pljuvam v lastno skledo, trdim, da ni lepšega kot drsati na naravnem ledu. V otroštvu sem večkrat predrsal Blejsko in Cerkniško jezero.
Ste res že pri 15 letih vedeli, da boste nekoč imeli svoje drsališče?
Umetnostno drsanje mi je omogočilo, da sem v najstniških letih spoznal ves svet. Ko smo bili v ZDA, so me neki pomembneži na letalu spraševali, kaj bom počel, ko bom odrasel. Kot iz topa sem izstrelil: Imel bom drsališče.
Če je otrok vržen v posebne okoliščine, verjetno zna kasneje delovati zunaj ustaljenih okvirov.
V bistvu sem tak trmast otrok še danes. Ker sem kot mulec začel razmišljati s svojo glavo, si lahko danes privoščim, da še vedno razmišljam kot mulec ter občasno ravnam neracionalno in uživam življenje.
Drsališče Ledena dežela na Emoniki. Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Zakaj ste se umaknili iz profesionalnega drsanja? Pri 18 letih ste nastopili na OI, verjetno je bila pred vami obetavna kariera.
Ves čas sem se zavedal, da bi lahko to počel le v prostem času, saj se je v Sloveniji nemogoče profesionalno ukvarjati z umetnostnim drsanjem. Tako sem združil veselje do pedagoškega dela in drsanja ter začel tlakovati svojo pot.
Je bilo na začetku težko?
Ko si mlad, ne vidiš ovir. Najprej je Mobitel postavil drsališče na Kongresnem trgu, kjer je moja skupina izvajala 95 odstotkov programov. V tistih časih so sponzorji z veseljem podprli takšne projekte. Moj prijatelj, ki je tedaj delal v Nami, mi je rekel, da se je prodaja drsalk povečala za 700 odstotkov.
Danes postavljate drsališča po vsej Sloveniji.
Pa ne le po Sloveniji, tudi po Balkanu in na Madžarskem. Na leto postavimo okoli 25 drsališč, a s postavitvijo se delo za nas šele začne. Neumno bi bilo čakati ljudi, da pridejo na led – tja jih je treba privabiti z organiziranimi dogodki.
Zakaj ste drsališče odprli s skoraj enomesečno zamudo?
Preprosto: slovencizem.
Prosim, bolj konkretno.
Ugotovil sem, da je na mestu, kjer danes stoji drsališče, ogromno ljudi prečkalo železniško progo: od potnikov do pijancev in vseh drugih. Zaradi varnosti smo postavili ograjo in s tem zaprli pot čez progo. Slovenske železnice pa so takoj skočile na nas. Narediti smo morali elaborat, čeprav to ni del naše zemlje; je obmejni železniški pas. Nato smo morali na svoje stroške ozemljiti ograjo zaradi visokih napetosti. Vse skupaj nam je vzelo vsaj mesec in pol. Slovenske železnice so sponzor Ledene fantazije, ampak povezav nikoli nisem raziskoval in jih tudi ne nameravam.
Drsališče poleg glavne železniške in avtobusne postaje Ljubljana še vedno privablja obiskovalce. Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Kako sicer gledate na Ledeno fantazijo? Večkrat ste rekli, da je ne dojemate kot konkurenco, zdaj pa bo drsališče v parku Zvezda odprto do 18. februarja, kar je precej dlje, kot je bilo sprva načrtovano …
Bil sem snovalec tudi tega projekta in že zato mu privoščim uspeh, čeprav imamo zaradi njega malce manjši obisk. Je fenomenalen okras središča, kdor pa išče športno aktivnost, je tam hitro razočaran in pride k nam.
Slovenija bo na drugih OI zapored brez predstavnika v umetnostnem drsanju. Bi lahko precejšnje zanimanje za rekreativno drsanje »pretvorili« v tekmovalni šport?
V srcu si želim biti trener profesionalcev, a sem realen in pravim, da to ni mogoče. Nimamo baze vsaj tisoč otrok in nimamo infrastrukture. Profesionalne drsalke stanejo med 700 in 800 evri, ura treninga na ledu med 150 in 200 evri.
Imate kakšne primerjave s tujino?
V Sloveniji imamo ogromno »Titovih dvoran«, ki so v lasti občin. Ker so polno zasedene, imam kot zasebnik popolnoma nelojalno konkurenco. Sem drsalni entuziast. Nekoč sem rekel, da želim imeti svoje drsališče; danes pravim, da želim svojo dvorano. To je slaba poslovna odločitev, saj lahko ljudje v tivolski ali zaloški dvorani drsajo za dva evra na uro, kar je ekonomsko nevzdržno. A prepričan sem, da lahko s ponudbo, podobno tukajšnji, vseeno privabim ljudi. V Italiji vsi vedo, da ura drsanja stane 15 evrov.
Pa je realno, da boste postavili to dvorano?
Zelo. Vrednost Ledene dežele znaša blizu dveh milijonov evrov, kar bi lahko zadostovalo za novo dvorano.
