Pomij ob Savi ni več, krivec zanje pa ni znan

Ljubljana – Več kot dvajsetih sodov s pomijami, ki jih je pretekli teden v gozdičku ob Savi oziroma pod Gameljsko cesto na robu Črnuč odkril Jožef Horvat, predsednik odbora za varstvo okolja v ČS Črnuče, ni več.

Pri preverjanju, kdo in po čigavem nalogu je odpadke odstranil, nam ni uspelo zvedeti, saj so bili vsi odgovorni na uradu za varno hrano pri ministrstvu za kmetijstvo in okolje, na zdravstvenem inšpektoratu in mestni inšpekciji nedosegljivi. Eni so bili na terenu, večina pa na dopustih.

Tako lahko sporočimo le, da ob četrtkovem ogledu terena, pod drevesi ob Savi razen dveh papirnatih kartonskih škatel ni bilo ničesar več. Ali so zalegle prijave omenjenega četrtnega svetnika ali naše pisanje o tem, sicer ne vemo, so pa pristojni državni organi ukrepali – si torej ogledali divje odlagališče organskih odpadkov in nekomu naročili, naj jih odstrani. Ali so to v enem tednu od prijave izpeljali mestni ali državni inšpektorji, je s stališča odprave potencialnega žarišča bolezni ali onesnaženja narave manj pomembno, ni pa nepomembno, da storilec tega dejanja še ni znan. In vprašanje je, če sploh kdaj bo.

Namigi

Takoj po pisanju o brezvestnežu, ki je v naravi odvrgel zdravju potencialno škodjive odpadke, smo dobili več namigov, kdo bi lahko bil onesnaževalec, vendar na terenskem ogledu enega od ljubljanskih gostinskih lokalov z jedmi na žaru nismo zasledili enakih sodov, kot so bili odvrženi ob Savi. Bili so sicer modri, a tistim iz Leka le podobni.

Smo pa zvedeli, da je inšpektor Sebastjan Prah v dopisovanju z Jožefom Horvatom črnuškega okoljevarstvenika seznanil tudi s tem, da je bil 24. junija izveden inšpekcijski pregled v azijski restavraciji Veliki Hong Kong. Razkril mu je, da so ugotovili »neustrezno manipulacijo z odpadki in druge nepravilnosti, vezane na zagotavljanje splošnih higienskih zahtev, kot jih opredeljuje živilska zakonodaja«. Zapisal je še, da bodo inšpektorji zoper odgovorne ukrepali v okviru upravnega in prekrškovnega postopka.

Seveda iz tega ne moremo avtomatsko sklepati, da je za pomije, odložene približno 600 metrov stran od kitajske restavracije, krivec prav Veliki Hong Kong (še sploh, ker je inšpektor med odloženimi odpadki odkril ostanke čevapčičev, ki niso del njihove ponudbe). A je prav, da so inšpektorji mimogrede opravili pregled tudi pri njih, saj so bili divjemu odlagališču najbližje.

Lekova pojasnila

Ker so bile odložene pomije večinoma v Lekovih modrih sodih, smo vodstvo tega podjetja vprašali, kako so se ti lahko znašli pri navadnih ljudeh. Še sploh, ker so bile na njih vidne tovarniške nalepke z napisom levofloxacin, ki je znan kot njihov širokospektralni antibiotik. Ker bi lahko bili v sodih tudi ostanki zdravil, za katere veljajo strogi predpisi neškodljivega odstranjevanja, nas je zanimalo, kako je mogoče, da končajo zunaj tovarniških zidov.

Odgovorili so nam, da vso odpadno embalažo oddajajo družbi za ravnanje s tovrstno embalažo in da imajo z njo sklenjeno pogodbo. Redno vodijo tudi evidenco oddanih količin. Kakršnakoli odtujitev Lekovih odpadkov (vključno s sodi) je po njihovih internih pravilih prepovedana tako za zaposlene kot za pogodbene sodelavce, hkrati pa predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Konča se lahko z izredno odpovedjo delovnega razmerja, v hujših primerih pa je celo podlaga za kazenskopravno odgovornost kršitelja. Zaradi najdbe njihovih sodov ob Savi so že uvedli interno preiskavo.

Kdo bo plačal račun

Ne glede na to, da pomij ob Savi ni več, se postavlja vprašanje, kdo bo plačal strošek odvoza in neškodljivega uničenja organskih odpadkov, če storilca ne bodo odkrili. Bo to lastnik zemljišča, ki je v tem primeru sklad kmetijskih zemljišč RS, ali pa bo to »požrla« država oziroma občina. Najbolje bi bilo, da bi brezvestneža izsledili in ga kaznovali tako z globo kot tudi stroški odstranitve. Če se to ne bo zgodilo, bi namreč primer »slabe« prakse lahko dobil še več posnemovalcev, ki bi upali tvegati ter take in podobne odpadke odložiti v naravi. S tem bi namreč prihranili nekaj deset evrov mesečnega stroška, kolikor je sicer treba plačati pooblaščenemu zbiralcu odpadkov.

Povečati nadzor

Da se savski primer ne bi ponavljal, bi lahko največ pripomogli inšpektorji. Ti bi morali povečati število nenapovedanih obiskov pri gostincih in preverjati, kje končajo njihove pomije. Številni bralci so nas opozorili, da mnogi gostilničarji skušajo ta strošek zmanjšati ali pa se mu skoraj v celoti izogniti tako, da ostanke hrane mečejo v rjave zabojnike bližnjih stanovalcev, četudi tega ne bi smeli. Vsak od njih mora namreč imeti pogodbo s podjetjem za tovrstne odpadke, saj gre za obrat in ne za klasične kuhinjske odpadke iz gospodinjstva.