Tiskane izdaje
»Do nadaljnje odredbe je od 15. ure danes, 23. februarja 1942–XX, prebivalstvu Ljubljane prepovedano odhajanje iz mesta. Vstop v mesto je dovoljen samo dobaviteljem živil in tistim osebam, ki imajo za to iz razlogov javnih koristi utemeljen vzrok in ki predlože nadzornim postajam ob cestah in železnicah listine o istovetnosti. Proti osebam, ki bi skušale priti v mesto ali oditi iz njega na drugih krajih, kot so našteti, se uporabi orožje, in sicer podnevi po enem samem pozivu, ponoči pa brez poziva.«
Tako je veleval razglas o prepovedi izhoda iz mesta Ljubljane, objavljen 23. februarja 1942, ki ga je podpisal takratni visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Emilio Grazioli. To je bil tudi dan, ko je italijanska vojska končala postavitev žičnate ograje z bunkerji okoli mesta, kot ugotavljajo v muzeju novejše zgodovine, z namenom obrambe proti morebitnemu napadu, predvsem pa je bil cilj oslabiti delovanje Osvobodilne fronte. Ljubljana je tako postala edino glavno mesto, ki je bilo med drugo svetovno vojno povsem obdano s, kot ga imenujejo, fortifikacijskim sistemom. Žica in omejen prehod sta ostala še kratek čas po osvoboditvi mesta 9. maja 1945.
Kot priznanje prebivalcem za preživetje v okupirani Ljubljani je bilo mesto kot prvo v SFRJ odlikovano z redom narodnega heroja. V spomin na »slavno razdobje zgodovine Ljubljane«, in da bi se, kot je mogoče prebrati v članku, objavljenem v Delu leta 1970, »ohranile svetle partizanske tradicije«, je ljubljanski mestni svet leta 1957 sprejel odlok o spominskem partizanskem pohodu ob žici okupirane Ljubljane, ki odtlej poteka vsako leto. »Mlajši Ljubljančani, čeprav so bili člani Osvobodilne fronte, so šele ob pohodu izvedeli, kaj vse se je dogajalo, kje so bili skriti bunkerji in kje so skrivali ranjene partizane,« še preberemo v članku.
Skrivni vhod
Kako so v okupiranem mestu na skrivaj vozili ranjene partizane z Janč v dolino in jih, prav tako ponoči, s čolnom prepeljali čez Ljubljanico, od tam pa po potočku skozi ozko odprtino v obzidju do bolnišnice, se je na prvem pohodu po poteh ožičene Ljubljane leta 1957 spominjal Janez Kanoni, tedanji predstojnik bolnišnice v Polju. Ranjenci so po njegovih besedah ležali v bunkerju, v katerega se je dalo priti iz mizarske delavnice. Toda vhod vanj je bilo treba skriti, zato so ga prekrili s pohištvom. Kot se je spominjal Kanoni, je bil eden od tamkajšnjh zaposlenih fanatičen belogardist in je »nenehoma vohljal in slutil«, da se nekaj dogaja v zavetju zidov: »Na našo veliko srečo pa ob preiskavah nihče ni skušal premikati lesa in izdelkov ob vhodu v bunker z ranjenci«.
Podmornica in viharji
Po množičnem pohodu leta 1963, ki so ga v Delu opisali kot »manifestacijo mladine in delovnih ljudi«, je eden od udeležencev, nekdanji partizan Jurij Vulkan pohvalil dobro organizacijo dogodka, na katerem so se tedaj v pohodu na 25-kilometrski progi pomerile moške ekipe, na 15-kilometrski ženske in v štafeti 5 krat 1000 metrov moške ekipe srednjih in vajenskih šol. Toda po njegovem je bilo, kot je pripomnil za Delo, premalo poudarka na nekdanjih partizanskih objektih ob poti. »Že šestič sem opravil to pot, vendar še zdaj ne vem, kje je bila Podmornica.« To je bila prva ljubljanska ilegalna tiskarna, ki je delovala od septembra 1941 do julija 1942 v bunkerju pod zemljo skromne hiše, ki stoji še danes na Cesti na Brdo 95. Tam so med drugim natisnili nekaj izvodov glasila OF, prvo številko Delavskih novosti in pesmi Mateja Bora Previharimo viharje v nakladi pet tisoč izvodov.
»To žico ste sami pretrgali, sami ste osvobodili Ljubljano, kar je pomenilo konec okupatorskega divjanja v Sloveniji, hkrati pa tudi konec fašizma,« je povedal Josip Broz Tito na spominski prireditvi leta 1974. Iz članka v Delu, v katerem so popisali takratni 18. pohod ob žici, ki se ga je Tito udeležil s soprogo Jovanko, izvemo še, da se je predsednik SFRJ »točno ob 10. uri« pripeljal na Trg revolucije, kjer ga je več kot 50 tisoč zbranih »pozdravilo z dolgotrajnim ploskanjem«.
Da je »Ljubljana dokazala, da nobene žične ograje ne morejo zadušiti splošnega ljudskega gibanja«, je bilo po pisanju Dela slišati na spominskem pohodu šest let pozneje, zgolj nekaj dni po Titovi smrti. Da pa se bo odslej »hodilo zaradi rekreacije, ne politike«, so v Delu zapisali v komentarju ob spominski prireditvi prelomnega leta 1989: »Še vedno lahko to ostane pohod Po poteh spominov in tovarištva, vendar ne kot politična manifestativna oblika proslavljanja nekega dogodka, ampak kot prireditev, na kateri se bodo zbirali rekreativci, da bodo šli na pohod zato, ker imajo radi naravo in svoje mesto.«
Dvainsedemdeset let po osvoboditvi Ljubljane, ki se je spominjajo tudi na današnji prireditvi Pot ob žici, medtem na neki drugi meji stoji nova žica.
