Tiskane izdaje
Ljubljana – Direktorica inštituta za trajnostni razvoj dr. Anamarija Slabe je prepričana, da pravi čas za šolske ekovrtove šele prihaja. Potrebe po njih so vsako leto večje, tako kot izzivi v vzgoji otrok in mladih, ki se danes bolje znajdejo v virtualnih svetovih kot v resničnih odnosih. Meni, da so pri iskanju odgovorov na te izzive šolski vrtovi lahko pomembno orodje, če jih bomo znali sprejeti in vgraditi v šolski sistem.
Ali ste zadovoljni z vključevanjem vrtcev in šol v program šolskih ekovrtov?
Od leta 2011 je skozi naš program šlo že približno 400 vrtcev in šol in velika večina si je ustvarila svoj vrt. Na to številko smo izredno ponosni. Ko smo začeli, je namreč vrt imela le peščica slovenskih šol in vrtcev. Z našim programom Šolski ekovrt smo v Sloveniji sprožili pravo ekovrtnarsko gibanje! Spodbudili smo tudi kar nekaj lokalnih nevladnih organizacij in posameznikov, da so se začeli ukvarjati s šolskimi vrtovi.
Ali se mestni šolski ekovrtovi, denimo v Ljubljani, razlikujejo od tistih na podeželju?
Je nekaj razlik, zlasti v tem, da imajo na podeželju ponavadi več prostora za vrt, lažje pridejo do materiala za vrt in podobno. Na podeželju pogosteje priskočijo na pomoč tudi starši ali lokalna skupnost.
Kaj šole in vrtci najpogosteje gojijo na urbanih vrtičkih?
Zelišča, zelenjavo, vse pogosteje pa sadijo tudi sadno drevje, če le imajo dovolj prostora. Tudi čebelnjaki so priljubljeni, kar spodbujajo čebelarska društva. Najpomebnejše pa je, da otroci, ki velikorat zelenjave ne marajo, spreminjajo svoj odnos do nje, še posebno tisti, ki jo pomagajo pridelovati, pa izgubijo vse predsodke. Tako pridobijo zdrave prehranske navade že v mladosti.
Te dejavnosti in znanja pa so verjetno še pomembnejša za mestne otroke, šolarje in dijake.
V šolskem ekovrtu ne »raste« samo znanje, še zlasti raste tudi ljubezen do narave in razumevanje življenja, spoštovanje hrane in njenega pridelovanja. Razvijajo se vsi čuti, tudi okus, da znajo prepoznati kakovostno hrano, pa tudi bolj pristen in spoštljiv odnos do sovrstnikov in učiteljev. Šolski ekovrt je sodoben pripomoček za celostno vzgojo in izobraževanje, če ga šole oziroma učitelji znajo uporabiti na primeren način. V programu Šolski ekovrt se trudimo, da bi učiteljem lahko nudili čim več podpore pri tem.Sicer pa se ne ustavimo le pri vrtnarjenju, v programu spodbujamo tudi krožno gospodarjenje, zlasti kompostiranje, trajnostno gospodarjenje z vodo in energijo, nego biotske raznovrstnosti in podobno.
Kako je s financiranjem programa Šolski ekovrt?
Šole in vrtci plačajo le simboličen prispevek, ki dosega od pet do deset odstotkov vrednosti storitev programa. Po štirih letih prizadevanja, da bi našli kakršnekoli vire financiranja v Sloveniji, smo skoraj že obupali. Prav nobeno pristojno ministrstvo – ne šolsko, ne kmetijsko, ne okoljsko, nima posluha za to. Še zlasti smo bili razočarani nad ministrom za kmetijstvo Dejanom Židanom, ki je na začetku dal več praznih obljub, po drugi strani pa kmetijsko ministrstvo za izjemno vprašljivo promocijo »lokalne hrane« porabi ogromno denarja. Tudi v poslovnem svetu še nismo našli partnerjev, čeprav na primer spodbujamo tudi spoštovanje ekološko pridelane hrane. V Sloveniji tudi ni primernih razpisov, na katere bi se lahko prijavili. V Ljubljani nam pomaga tudi program javnih del. Na srečo smo program zadnja tri leta lahko povezovali z evropskim projektom EAThink2015.
Kaj je temeljno sporočilo akcije »Jej lokalno, misli globalno!« v okviru tega projekta?
Osnovnošolci in srednješolci skozi vrsto dejavnosti spoznavajo, kaj lahko sami kot aktivni državljani sveta vsak dan naredimo za to, da bodo razmerja med globalnim severom in jugom postala bolj pravična. Sem sodi spoštovanje lokalne hrane na eni strani, pa tudi spoštovanje truda pridelovalcev uvoženih živil, kot so banane, čokolada oziroma kakav, kava itn. na drugi strani. Ali na primer veste, da se za poceni bananami in čokolado, ki ne nosi oznake »pravična trgovina«, večinoma skriva suženjsko delo otrok in revščina odraslih delavcev? Žal pa se bo ta evropski projekt letos končal in še ne vemo, kako bomo nadaljevali naše delo na področju šolskih ekovrtov.
