Tiskane izdaje
Ljubljana, Kranj – Večina od enajstih slovenskih občin, ki so spisale trajnostno urbano strategijo, je vanjo vključila tudi ustanovitev lokalne pisarne urbane prenove. Medtem ko je ljubljanska občina ne namerava, so prvo odprli v Kranju in tako, kot pravijo, začeli oživljati največjo stanovanjsko sosesko.
Na eni izmed miz v sobi nekdanje trgovske šole v Kranju je na aprilsko dopoldne ležala maketa. Med pomanjšanimi bloki soseske so tičali risalni žebljički različnih barv. V spremnem besedilu so bile naštete različne delovne skupine, pri čemer je vsaka uporabila svojo barvo žebljičkov. Skupina za otroška igrišča je z oranžnimi žebljički na maketi označila nove igralne otoke, skupina za urbano opremo je z rdečimi žebljički označila klopi, smetnjake, ulične svetilke in informativne table, skupina za varnost je z rumenimi označila, kam bi postavila ležeče policaje in ograje, skupina Zeleni planinci pa je z zelenimi žebljički označila krožno sprehajalno pot in predlagala, kam bi postavili ptičje krmilnice. »Tu se dela. Tu se pogovarjamo o težavah v soseski in jih poskušamo reševati,« je razlagal Bojan Pirc iz Krajevne skupnosti Planina, ki je del nove lokalne pisarne. »Planina je zdaj postala mirna soseska. Prebivalci so prej govorili, da krajevna skupnost nič ne dela, zdaj vidijo, da ni tako.«
Na delavnicah, ki jih redno organizirajo sodelavci pisarne, so se oblikovale različne skupine, »glede na zanimanje prebivalcev«, je pojasnil vodja Aleš Peternel. »Imamo tudi ožjo skupino, ki združuje arhitektke, sociologe, urbaniste, gradbenike, pravnike in ekonomiste.«
Zavedanje prostora
Skupina za prenovo in oživitev Planine, ki je v tej kranjski soseski delovala od začetka lanskega leta, je v nekaj mesecih vzpostavila lokalno pisarno po zgledu podobnih v Avstriji in Nemčiji. Prva takšna pisarna v Sloveniji zdaj združuje pet oddelkov občinske uprave, štiri krajevne skupnosti, nevladne organizacije in prebivalce soseske. Za zdaj njeno delo financira občina, v prihodnje računajo na evropska sredstva. Naloga pisarne je po besedah Peternela »oblikovati skupnostne rešitve ter celostni načrt prenove in oživitve« stanovanjskega naselja, ki je eno največjih v Sloveniji. V njem živi okoli 16.000 prebivalcev in predstavljajo dobro četrtino vseh v kranjski občini.
Zala Vidali, vodja umetniškega programa v Layerjevi hiši – hiši umetnikov, je ena od sodelavcev nove pisarne. »Pri procesu prenove je pomembno, da smo takoj vključili prebivalce. Tako širimo zavedanje o pomenu javnih površin. Ljudje dobijo občutek za bivalni prostor, v katerem živijo.« To je poudaril tudi Selman Čorović, prav tako sodelavec pisarne in direktor Layerjeve hiše. »Skozi opozorila prebivalcev smo zaznali, da je ključna težava odnos do javnih površin, do javnega dobra. Zato je namen osveščati ljudi, da začnejo razmišljati o javnih površinah kot o vsem dostopnih in da se jih zato ne sme ograditi.«
Negativne izkušnje
Stanovanjska soseska Planina je bila, ko so jo v 70. letih začeli graditi, načrtovana kot samozadostna prostorska enota, namenjena predvsem delavcem iz okoliških industrijskih obratov. Toda soseska, v kateri so dom upokojencev, trije vrtci, dve osnovni šoli in športna dvorana, je po petdesetih letih potrebna fizične in socialne prenove, je o začetkih premisleka o urbani prenovi govoril Peternel. »Stavbni fond predstavlja zgolj polovico tistega, kar je bilo v soseski načrtovano, a se je na neki točki zgodba končala, in zdaj je treba sosesko reševati.« Po besedah Janeza Ziherla, ki vodi občinski urad za okolje in prostor, je za to skrajni čas. »Stanovanjske soseske v številnih občinah pogosto niso bile zgrajene do konca, pozneje so imela mesta druge prioritete,« je dejal Ziherl. »Naloga pisarne ni birokratsko pripeljati projekte do konca, ampak jih plasirati na občino in hkrati občini sporočati odzive prebivalcev v zvezi s projekti, ki jih predlaga občina,« je Ziherl opisal vlogo nove pisarne.
Na vprašanje, ali nova pisarna ne prevzema nalog, ki bi jih morali opraviti na občini, sogovorniki iz pisarne odkimajo. »Pomembno je, da ljudje nimajo občutka, da neposredno govorijo z občino, ker imajo navadno z njo negativne izkušnje. Zanje je ta preveč birokratska, zapletena in nerazumljiva,« je v prostorih kranjske občine razlagala Zala Vidali. »To je povezovalni člen, ki je v službi prebivalcev, in bo toliko administrativen, kolikor si bodo to želeli prebivalci. Prebivalci so tudi tisti, ki določajo naloge pisarne.«
Kot se je pokazalo skozi delavnice, srečanja s prebivalci in anketne vprašalnike, so glavne težave v soseski neurejeno parkiranje, zanemarjene zelenice, pomanjkanje vsebin za mlade in starejše, neurejene intervencijske poti, je opisal Peternel. Doslej so na pobudo prebivalcev vzpostavili zeliščni vrt, uredili označbe za slepe in slabovidne, nekatere intervencijske poti ter na novo izrisali talne označbe, osrednji del soseske pa ima že nekaj časa tudi, kot mu pravijo, centralno otroško igrišče, pri vzpostavitvi katerega je sodelovalo 40 stanovalcev. Organizirali so mednarodno konferenco na temo prostora in urbane prenove ter v nekdanji trgovski šoli vzpostavili prostor, ki je vsak dan odprt in je po besedah Zale Vidali epicenter soseske. »V tem času se je imidž nevarne soseske spremenil, zdaj govorimo o soseski. Pred prenovo dolgo ni nihče govoril o Planini kot o soseski.«
Blaženje stisk
Ko je novinarka Kristina Božič v Večeru pred časom analizirala stisko v slovenskih občinah, je ugotovila, da se v Kranju povečuje. Konstanten je tudi trend rasti podeljenih občinskih pomoči. Toda lokalna pisarna po besedah njenih sodelavcev ne bo mogla rešiti socialnih problemov. »S takšnimi projekti se da omiliti socialno izključenost. Če se ljudje povezujejo, se lažje iščejo rešitve,« je prepričana Vidalijeva. »Morda se bo za koga našla rešitev in se bo rešil kak stanovanjski problem. Konec koncev se gospodarstvo na takšnem območju začne krepiti, odpre se nova trgovina ali servis. Tudi lokalna društva so začutila priložnost, da s pomočjo pisarne zaženejo svoje projekte,« meni Ziherl.
Da se lahko skozi delovanje takšnih pisarn blažijo stiske, ki nastanejo zaradi posledic globalizacije, meni Marko Peterlin z Inštituta za politike prostora s sedežem v Ljubljani. Po njegovem so predvsem preventivni ukrep. »Zahtevajo veliko dela in to nekaj stane, toda posledice, ki bi nastale, če tega ne bi počeli, bi bile bistveno dražje, ker bi to privedlo do degradacije stavbnega fonda, javne infrastrukture, posledično do upada kakovosti bivanja in na koncu do vpliva na zdravje.«
Da so lahko pisarne urbane prenove »koristen način za seznanjanje javnosti ter vključevanje deležnikov v projekte prenove in razvoja mesta«, menijo na ljubljanski občini, toda dodajajo, »da v MOL s številnimi drugimi dejavnostmi dajemo javnosti dovolj informacij o projektih in dejavnostih ter jih poskušamo vključiti v delovanje mesta na vseh ravneh«, zato ne vidijo potrebe po takšni pisarni. »Ni rečeno, da so težave v Ljubljani večje kot v Kranju ali Mariboru, ponavadi pa se večja mesta spopadajo z večjimi problemi. Je pa Kranj mesto, v katerem že nekaj časa vodijo konsistentno politiko na področju urejanja sosesk, bili so tudi med prvimi, ki so se lotili urejanja funkcionalnih zemljišč v soseskah,« meni Peterlin. Strinja se, da lokalna pisarna ni edini instrument, s katerim se je mogoče lotiti urbane prenove, a njen najpomembnejši del ni informiranje. »Tu gre za terensko delo, razvoj, vodenje lokalnih projektov in povezovanje prebivalcev, nevladnih organizacij in drugih, ki delujejo v lokalnem okolju, z občinskimi službami.«
Kriza kapitalističnega mesta
V evropskem programu URBACT za podporo trajnostnemu razvoju mest so junija letos nagradili projekt kranjske Planine kot »primer dobre prakse revitalizacije urbanega območja«. Toda ko se je več kot dva tisoč lokalnih skupnosti v Evropi lani pridružilo mednarodni pobudi in se razglasilo za območja brez tajnih trgovinskih sporazumov, ker bodo ti negativno vplivali na lokalna okolja, se v Urbactu na to niso odzvali.
»Lokalne pisarne same po sebi še ne zagotavljajo uspešne urbane prenove. So pa pogosto njen glavni pogoj v smislu povezovanja mestne uprave, načrtovalcev in lokalne skupnosti,« poudarja Blaž Križnik, profesor na Podiplomski šoli za urbane vede Univerze Hanyang v Seulu, ki je med drugim raziskoval urbano prenovo sosesk v Barceloni in Seulu. »Kljub razlikam je osnovni cilj celostne urbane prenove izboljšanje kakovosti življenja.« Ta pa je, kot pravi Križnik, povezana z izboljšanjem ne le bivalnega okolja, ampak tudi odnosov med prebivalci. »Močnejša družbena povezanost in večja družbena vključenost sta med pomembnimi cilji celostne urbane prenove. Njihova uresničitev je povezana z dostopnostjo stanovanj, delovnih mest, skupnostnih prostorov, a hkrati tudi z zgodnjim vključevanjem prebivalcev v proces načrtovanja in odločanja.«
Kaj pa dejansko pomeni urbana prenova, Križnik odgovarja: »Urbana prenova se pojavi v osemdesetih letih kot odgovor na krizo kapitalističnega mesta. V tem času tradicionalna industrija propada oziroma se seli iz mestnih središč, kjer nastanejo degradirana območja. S prenovo se poskuša v mesto pritegniti nove gospodarske dejavnosti ali zgraditi nova stanovanja. Tako se hkrati odprejo naložbene priložnosti za špekulativni kapital, ki se iz industrije seli na nepremičninski trg.« In v tem smislu, nadaljuje Križnik, je poblagovljenje sestavni del urbane prenove, ne glede na njene pozitivne učinke.
