Dvanajst let od zasedbe Roga

Ljubljana – Solidarnost v akciji. Tako so ustvarjalci v Rogu poimenovali sklop dogodkov, s katerimi bodo zaznamovali dvanajsto leto delovanja v prostorih nekdanje tovarne koles. Tradicionalno praznovanje bodo združili z dobrodelno nabirko.

Da kljubujejo »nezaslišani poziciji MOL, ki poskuša s tožbami izčrpati posameznike, ki tako kot drugi rogovci gradijo kreativno, solidarno, aktivistično, vključujočo skupnost«, so v Rogu zapisali ob letošnji obletnici delovanja v prostorih na Trubarjevi, ki so bili pred zasedbo leta 2006 zapuščeni in so propadali. Danes tam deluje več kot dvajset kolektivov, ki utrjujejo neodvisno produkcijo nepridobitnih kulturnih in socialnih vsebin. V tamkajšnjem socialnem centru je nastala iniciativa izbrisanih, glas in obraz so dobili nevidni delavci sveta. Ob tokratni obletnici si želijo širši javnosti predstaviti svoje delovanje, pravi Zana Fabjan Blažič, antropologinja in članica Ambasade Rog, ki jo v enem od objektov nekdanje tovarne ustvarjajo skupaj z begunci. »Letos bo poudarek na zbiranju prostovoljnih prispevkov, saj smo tisti, ki nas toži občina, pod velikim finančnim bremenom.«

Na sodišču

Ko so junija 2016 v prostore na Trubarjevi prišli gradbinci v spremstvu varnostnikov z namero, da začnejo rušiti, so rogovci preprečili začetek gradbenih del. Vložili so tožbo zaradi motenja posesti, okrajno sodišče jim je ugodilo z začasno odredbo in občini prepovedalo izpraznitev prostorov, dokler zadeva ne bo rešena na sodišču. Občina je namreč na okrožno sodišče vložila lastninske tožbe proti osmim uporabnikom Roga, ki so se izpostavili kot posestniki. Sodišče je doslej v petih primerih odločilo, da morajo rogovci prostore nekdanje tovarne zapustiti in izprazniti, vendar odločitve še niso pravnomočne, saj so se rogovci nanje pritožili. Toda skupno bo za tožbe treba odšteti vsaj 40.000 evrov. To je slaba polovica vsote, ki jo nameravajo na občini porabiti za rušenje objektov v Rogu. »Vsi, ki smo v tožbi, smo ali brezposelni ali kako drugače to nezmožni plačati,« pravi Zana Fabjan Blažič. »To, da so na občini tožbo ocenili tako visoko, pomeni, da nas hočejo prestrašiti in pregnati.«

Eksperiment in realnost

Na občini glede Roga vztrajajo pri svojem. Takoj ko bo sodišče odločilo, zatrjujejo, se bodo lotili urejanja območja. »Investicija v območje in vzpostavitev Centra Rog sta nujna in edina pot za normalno kakovost bivanja vseh, ki živijo na tem območju,« poudarjajo. Večmilijonski projekt bi obsegal obnovo nekdanje tovarne koles in gradnjo Centra Rog, »namenjenega razvoju kreativnih industrij«. »Gre za celovito arhitekturno-urbanistično prenovo območja, ki ne premore minimalne komunalne urejenosti, temu bo sledila tudi programska revitalizacija območja z izključno javnimi programi.«

Da je Rog »predvsem vprašanje dolgoročnega urejanja mesta, premisleka o tem, kaj mesto in njegovi prebivalci potrebujejo«, poudarja Martina Malešič z oddelka za umetnostno zgodovino pri ljubljanski filozofski fakulteti. Po njenem je nastal kot družbeni eksperiment demokratičnega odločanja skupnosti in samoorganizacije. Prav način organizacije je, kot pravi, omogočil, da so v njem našle prostor vsebine, po večini neprofitne in institucionalno nepodprte, ki se niso mogle razviti drugje. »Načrti občine, da v Rog umesti središče ustvarjalnih industrij, zanikajo vsa njegova izhodišča,« poudarja Martina Malešič. Po njenem bi bilo najbolj smiselno, da se Tovarna Rog ohrani takšna, kot je. »Mesto je s Tovarno Rog dobilo v desetletju preverjeno in brezplačno vzorčno študijo, ki je bila samoiniciativno izvedena na očeh najširše javnosti. Zagnana kot začasna produkcijska enota pomeni alternativo ustaljenemu načinu reševanja opuščenih predelov mesta in je v desetletju preizkusila različne načine delovanja.«

Tudi Jadranka Plut iz AKC Metelkova mesto poudarja dragocenost takšnih prostorov, ki jih opiše kot »prostore prave opozicije« in drugačne političnosti. »To so še zadnji braniki javnega prostora in družbene lastnine, ki izgubljata v tekmi z divjo privatizacijo,« poudarja. »Ideje avtonomnosti in skupnosti se v avtonomnih prostorih oblikujejo in razvijajo sproti, izhajajo iz potreb ljudi in gradijo odnose od spodaj navzgor. Nenehno se rekonstruirajo, soustvarjajo in jih je vedno na novo treba braniti pred oblastniško legalistično agendo. Težnje od zunaj so vseskozi na preži in te prostore silijo v homogenizacijo in posledično normalizacijo.«

»Najboljše obdobje«

Član enega od kolektivov, ki delujejo v Rogu, je Izidor Barši. V dvorani Živko Skvotec v nekdanjem osrednjem industrijskem objektu s kolegi pripravlja filozofske razprave in okrogle mize. Ravnanje občine opiše kot nepojmljivo. »S tožbo lahko dosežejo zgolj to, da osem ljudi vržejo iz Roga, toda tam jih deluje še vsaj dvesto. Kaj torej hočejo doseči? Namen je ustrahovanje.« Poudarja, da vprašanje Roga ni ne pravno ne kulturno, ampak politično. »Opravka imamo z menedžerskim tipom oblasti, ki prostor razume kot blago,« pravi. »Rog je prav v centru mesta in je razumljen skozi vrednost zemljišča, zato je obstoj rogovske skupnosti težko nasloviti politično. Tako se ne borimo samo proti enemu človeku ali eni instituciji, ampak je to danes vseprisotno,« razmišlja Barši. »Vprašanje Roga kaže tako na problem današnjega ekonomskega sistema kot tudi probleme socialdemokracije, kulturne in prostorske politike, hkrati tudi problem povsem osebnih, intimnih situacij. Je nenazadnje tudi vprašanje vojne v Siriji, glede na to, da so v Rogu tudi ljudje, ki so od tam. In begunci so tam zato, ker poskušajo preživeti in ta prostor jim to omogoča bolje kot drugi.«

Da je Rog »bliže ljudem, ki si ne morejo privoščiti sicer vse dražjega življenja«, in kot tak tudi prostor upora, meni Zana Fabjan Blažič. »Seveda je v interesu kapitala, da se takšne prostore zapre, saj ponujajo drugačno možno realnost in kažejo, da ne drži, da ni alternative,« poudarja aktivistka. »Smo v enem najboljših obdobij,« kljub vsemu oriše današnje organiziranje v nekdanji tovarni. Po njenem namreč čedalje bolj služi temu, zaradi česar so jo leta 2006 zasedli. »Zapolnjuje vrzeli v mestu, medtem ko se razmere v družbi poslabšujejo in Ljubljana postaja neoliberalna turistična luknja, v kateri bo prostor samo še za bogate. Rog je nasprotje temu, je prostor tistega dela družbe, ki sicer nima glasu, in zato pomeni javno dobro. To so javne površine in dejansko služijo potrebam ljudi, ki so del mesta, a si ne morejo privoščiti dragih turističnih storitev in visokih cen, kar je realnost centra mesta, medtem ko je v njem zelo malo česa drugega.«