Tiskane izdaje
Ljubljana − Okoli avtobusnih postajališč, semaforiziranih križišč pa tudi po pločnikih in zelenicah v mestu Ljubljančani in njeni obiskovalci odvržejo na milijone prežvečenih žvečilk. Te lahko živalim (predvsem psom in pticam) povzročijo resne zdravstvene težave, poleg tega pa kvarijo videz mesta.
Če sodimo po videzu vozišča in mozaičnih pločnikov na nedavno urejeni Slovenski cesti, kjer je kljub košem za odpadke v njihovi neposredni bližini na stotine belih pack oziroma v tlake zažrtih ostankov žvečilnih gumijev, so Ljubljančani, turisti in drugi obiskovalci mesta, padli na izpitu lepega in ekološkega obnašanja, saj žvečilko raje vržejo na tla kot v koš pred seboj. Ker je takšno stanje nevzdržno in je del naše (ne)kulture, smo na občino naslovili več vprašanj, kako se namerava spopasti s tem na videz majhnim, a trdovratnim in neprijetnim okoljskim problemom.
Predvsem nas je zanimalo, ali bodo zažrte žvečilke poskušali odstraniti s posebno napravo za njihovo odstanjevanje, čeprav je to zamudno in drago, ali pa morda spremenili odlok o urejanju in čiščenju občinskih cest in javnih zelenih površin in uvedli sankcije za nemarneže. Kot izziv smo jim predlagali, da bi globa za odvrženo žvečilko, pa tudi za pljuvanje po tleh ali smetenje (cigaretni ogorki, odvržene pločevinke ali plastenke, odpadna embalaža ...), znašala 40 evrov in da bi redarjem dodali novo nalogo – nadzor nad onesnaževalci in pooblastilo za izdajo takojšnjih glob na kraju samem.
Za primer smo jim navedli, da imajo v Nemčiji posebne ekipe redarjev, ki s kamermani nadzorujejo nemarneže in jih zatem najprej oglobijo, potem pa jih s kamero še javno razgalijo. Na eni od nemških televizij namreč predvajajo takšne primere v precej dokumentarnem slogu, posebna oddaja pa je med najbolj gledanimi. Zanimalo nas je tudi, ali razmišljajo, da bi se zgledovali po Singapurju, kjer imajo drakonske globe za odvržen cigaretni ogorek ali pljuvanje po cesti, saj znašajo 500 dolarjev in več.
Občinski odgovori
MOL nam je prek svoje službe za odnose z javnostjo poslala precej skope in nepopolne odgovore. V splošnem delu so tako zapisali, da »pomanjkanja osnovnih kulturnih manir, kot so metanje cigaretnih ogorkov in žvečilnih gumijev na tla, smetenje, pljuvanje ..., žal ne more od-vzgojiti nobena lokalna skupnost, ampak se vse začne in konča pri posamezniku, ki bi se tega moral učiti že od malih nog. Če bi se takšen posameznik vnaprej vprašal, ali bi enako naredil v svojem domu, potem bi bil rezultat najverjetneje drugačen in smeti kar tako ne bi vrgel na tla.«
Raje preventiva kot globe
V nadaljevanju so predstavniki MOL zapisali, da bodo poskušali neželeno obnašanje omejiti predvsem z izobraževalnimi oziroma preventivnimi akcijami. Navedli so, da v Ljubljani že poteka akcija Človek, s katero opozarjajo na nesprejemljivost tudi takšnega onesnaževanja in poudarjajo pomen spoštovanja našega skupnega javnega prostora. Lani so v središče akcije postavili prav ozaveščanje o odmetavanju žvečilk. S kampanjo Človek, čuvaj svoje mesto so opozorili, da odvržene žvečilke ne kvarijo le videza mesta in uničujejo tlakovcev, temveč škodujejo tudi živalim. Ptice jih zamenjajo za hrano, kar lahko zaradi zalepljenega kljuna povzroči celo pogin. Med drugim so takrat zeleni nadzorniki vsakogar, ki so ga zalotili pri neprimernem dejanju, opozarjali z vprašanjem »A se ti zdi to v redu«. Na youtubu pa so lansirali tudi nekaj provokativnih filmčkov na temo metanja žvečilk po tleh. Eden od njih pa je opozarjal, da lahko na avtobusnem postajališču pred pošto na Slovenski cesti vzamemo listek za zavijanje prežvečenih čigumijev in ga odvržemo v bližnji koš za smeti. Testno akcijo si je po njihovih podatkih ogledalo več kot 50.000 ljudi, videoposnetek s predstavitvijo akcije A se ti zdi to v redu pa vč kot 77.000.
Da bi uvajali simbolične ali drakonske globe za odvržene žvečilke, pa vsaj za zdaj v MOL ne razmišljajo. Zapisali so le, da »če bomo ocenili, da lahko poleg osveščevalnih akcij še bolj učinkovito ukrepamo s spreminjanjem mestnih odlokov, bomo proučili možnost sprememb in dopolnitev odloka o urejanju in čiščenju občinskih cest in javnih zelenih površin«.
Snagina pojasnila
Iz javnega podjetja Snaga so nam odgovorili, da odvrženi žvečilni gumiji predstavljajo precejšen problem. Teh je po njihovih podatkih veliko na avtobusnih postajališčih, pred šolami in v podhodih. Cena njihovega odstranjevanja znaša šest evrov na kvadratni meter. Dodali so še, da precej žvečilk odstranijo tudi s stroji za pometanje in mokro čiščenje, posebno na površinah, kjer se ti ne lepijo preveč. Opažajo, da se količina odvrženih žvečilnih gumijev z leti bistveno ne spreminja, a so kljub temu prepričani, da bo z večjo ozaveščenostjo meščanov teh vedno manj. Koliko denarja na letni ravni namenijo za njihovo odstranjevanje, pa niso navedli. Sodeč po belih packah na javnih površinah Slovenske ceste pa se odstranjevanja nesnage ne lotevajo prav pogosto in učinkovito ali pa so onesnaževalci tako hitri, da jim ne morejo slediti.
Predrago čiščenje?
Ko smo pred skoraj desetimi leti pisali o testiranju strojev za odstranjevanje žvečilnih gumijev in druge nesnage z javnih površin, smo dobili podatek, da je najemnina za tri dni preizkušanja stroja Kliko (čiščenje z vročo paro) stala kar 5000 evrov. Čeprav je bil direktor Snage Janko Kramžar z učinkovitostjo čiščenja zadovoljen, pa je že takrat dejal, da »zgolj za ljubljanske javne površine stroja skoraj gotovo ne bomo kupili«. In to kljub temu da stroj lahko v eni uri počisti približno sto kvadratnih metrov površin. In da poleg žvečilk s površine in rež med tlakovci učinkovito odstranjuje tudi smog, ki se je nabral z leti. Že takrat so gledali predvsem na strošek in se spraševali, ali je tako čiščenje smotrno vključiti v redno dejavnost. In priznali, da se bolj nagibajo k najemu stroja in ekipe enkrat na leto.
Že leta 2007 so znanstveniki poročali o prvi žvečilki, ki je do okolja prijazna. V britanskih trgovinah so takrat začeli prodajati izdelek Chicza mehiškega konzorcija Consorcio Chiclero, ki združuje 56 zadrug z 2000 kmetovalci. Njihov žvečilni gumi namreč po uporabi razpade v šestih tednih. Izdelali so ga z okusom limete, mete, zelene mete, tropskega sadja in zelišč, in sicer iz soka zimzelenega drevesa Manilkara chicle, ki raste v Mehiki in drugih delih Srednje Amerike. Ne lepi se niti na obleko. Za Veliko Britanijo je bila to dobra novica, saj po podatkih britanskega Guardiana mestni sveti na Otoku vsako leto porabijo za odstranjevanje žvečilnih gumijev 150 milijonov funtov.
Istega leta je univerzi v britanskem Bristolu uspelo pridobiti manj lepljivo in okusno žvečilko. Izumu so nadeli ime Rev7, testi pa so pokazali, da žvečilka, odvržena na pločnik po 20 minutah žvečenja, razpade v 24 urah.
V Singapurju ni milosti
V Singapurju so težave z žvečilni gumiji rešili tako, da so jih preprosto prepovedali. Že leta 1992 so najprej ustavili njihov uvoz, potem ko so se znašli pred dragim problemom odstranjevanja vsepovsod prilepljene nesnage. Leta 2004 so prepovedali še žvečenje. Kogar zalotijo, da na tla izpljune žvečilko, ga čaka globa v višini tisoč singapurskih dolarjev (okoli 650 evrov). Dovoljene so le »medicinske«, zanje pa je treba imeti zdravniško odobritev (denimo tiste za odvajanje od kajenja).
V Veliki Britaniji vsako leto prodajo za 445 milijonov evrov žvečilnih gumijev, večina pa jih ne konča v koših, temveč na pločnikih. Proizvodnja enega žvečilnega gumija stane pet centov, stroški za njegovo odstranitev pa so trikrat večji. Da bi delno pokrili stroške odstranjevanja, so v številnih mestih na Otoku predlagali obdavčitev proizvajalcev žvečilnih gumijev.
Koga obdavčiti?
V tovarni žvečilk Wrigley, katerih izdelki najpogosteje končajo na ulicah britanskih mest (med 935 milijoni zavitkov žvečilnih gumijev, ki jih vsako leto prežveči in odvrže okoli 28 milijonov Britancev, je 90 odstotkov Wrigleyjevih), so porabili 7,37 milijona evrov, da bi izdelali biološko razgradljivo žvečilko, ki bi bila tudi poceni. A jim ni uspelo. Hkrati so se uprli davku, saj je po njihovem prepričanju treba kaznovati tiste, ki žvečilke mečejo na tla, tako pridobljeni denar pa nameniti za čiščenje ulic in kampanje za čistejše okolje. Da imajo kar prav, dokazuje podatek iz leta 2001. Takrat so v londonski znameniti nakupovalni ulici Oxford Street imeli veliko čistilno akcijo, a le nekaj tednov zatem je tam spet obležalo okoli 300.000 žvečilk.
Na Irskem pa so davek na žvečilne gumije tudi uvedli. Izračunali so namreč, da bi s tako zbranim denarjem lahko plačevali odstranjevanje prežvečenih žvečilk, ki so jih polne zlasti mestne ulice. Vladna raziskava je pokazala, da bi desetodstotni davek na žvečilne gumije, to je približno pet centov na zavojček, prinesel od štiri do pet milijonov evrov na leto, kar bi zadostovalo za čiščenje ulic po vsej državi.
