Tiskane izdaje
Čeprav smo Slovenci po porabi kave na prebivalca v svetovnem vrhu, o njej v resnici vemo zelo malo. Živa Lopatič, vodja edine pravične trgovine pri nas, Tri muhe, in soustanoviteljica zadruge Buna, potrošnike že več let ozavešča o kavi in drugih izdelkih iz držav v razvoju.
V čem se kava, ki jo pražite sami in prodajate v pravični trgovini, razlikuje od tiste, ki se znajde na policah konvencionalnih trgovin?
Večina ne ve, od kod kava prihaja, kako raste in kako pride od plantaže do skodelice. Ko se pogovarjajo o kavi, se pogovarjajo o blagovnih znamkah. V embalažo, ki so jo navajeni kupiti, jim tako lahko dajo karkoli, ponavadi mešanice. V pravični trgovini blagovne znamke odpadejo, kava je enotnega izvora, kupec pa dobi ogromno informacij o sami kavi - kakšne sorte je, kje in kako je rastla ter kako je bila procesirana. Obenem je veliko bolj sveža.
Tudi število udeleženih v procesu je manjše.
Kava je takoj za nafto druga najbolj prodajana surovina, s katero se trguje na borzi. Pri njej se lahko zvrsti celo sto posrednikov. Pravična trgovina si prizadeva, da kava s čim manj posredniki pride do porabnika. Pri nas je kupec že četrti v vrsti.
Eno od načel pravične trgovine je pravično plačilo. Kaj ga določa?
Zame je to tisto plačilo, ki pokrije vse proizvodne stroške in proizvajalcu pusti dovolj velik dobiček, da z družino dostojno preživi. Tudi cene v pravični trgovini so tako postavljene. Naše surovine so zato lahko celo desetkrat dražje od tistih, ki jih kupujejo konvencionalne trgovine. Več plačamo, ker je surovina bolj kakovostna in ker želimo, da pridelovalec dobi, kolikor potrebuje. To pomeni, da on postavi ceno, mi pa se odločimo, ali bomo kavo kupili ali ne. Mi cene nikoli ne zbijamo.
V pražarni kave Buna. Foto: Ljubo Vukelič/Delo
Verjetno so zato kava in ostali pravičnotrgovinski izdelki dražji.
Ti izdelki prihajajo iz držav v razvoju in jih za preživetje ne potrebujemo, zato cena s tega vidika ni pomembna. Kava, sladkor in banane so luksuz, čeprav jih ljudje ne dojemajo kot take. Po drugi strani pa v pravični trgovini nimamo višjih cen, če primerjamo izdelke po kakovosti. Če recimo primerjamo čokolado, kavo ali riž z enako kakovostnimi izdelki na konvencionalnem trgu, je njihova cena ponavadi nižja in ne višja.
Mnogi so prepričani, da so njihovi nakupi tako ali tako kaplja v morje. Kakšno moč sploh ima potrošnik?
Potrošniki imamo dvojna merila. Po eni strani za svoje delo pričakujemo pošteno plačilo in nam ni prav, če nas kdo izkorišča. Hkrati pa se nam zdi, da nam pripadajo izdelki, ki so zelo poceni, na primer majica za pet evrov ali čokolada za manj kot evro. Pri tem se ne vprašamo, kaj je v ozadju. Pripravljeni smo spregledati vse, da ohranimo lastno udobje. Ko se mu bomo pripravljeni odpovedati, bomo začeli drugače delovati tudi na trgu.
Kako dobro ljudje sploh poznajo pravično trgovino pri nas?
Danes so pravičnotrgovinski izdelki veliko bolj dostopni in jih najdemo v različnih trgovinah, tudi supermarketih. Že po tem se torej vidi, da je ozaveščenost večja. Če ne bi bilo povpraševanja, večina trgovskih verig, ki delajo za dobiček, v svojih trgovinah teh izdelkov ne bi prodajala.
Prav zaradi sodelovanja s konvencionalnimi trgovinami nekateri pravično trgovino kritizirajo.
V Sloveniji imamo samo eno pravično trgovino, zato je bolje, da se pravičnotrgovinski izdelki prodajajo tudi v supermarketih, saj ima tako dostop do njih več ljudi. Tudi mene načeloma to moti, a sem se naučila, da je včasih treba iti korak za korakom. Če izrabimo velike sisteme, da poskrbijo za distribucijo danes, jih mogoče nekoč ne bomo več potrebovali in se bo pravična trgovina iz njih umaknila. Lahko pa bi tako celo dosegli naš cilj, da sedanji sistem spremeni način delovanja in se začne ravnati po načelih pravične trgovine.
Opozarjate tudi na brezglavo nakupovanje.
Izdelkov na trgu je danes absolutno preveč, zato se moramo vedno znova vprašati, kaj zares potrebujemo. Sama sem se po končanem študiju zaposlila v gospodarstvu, kjer smo seveda želeli, da bi ljudje potrošili čim več. Šele ko sem postala vodja pravične trgovine, so se moje vrednote začele obračati. A to niso vrednote, ki bi bile samo v meni ali nekem določenem krogu ljudi. Mislim, da v Sloveniji ni človeka, ki bi hotel podpirati izkoriščanje, a si večina ljudi raje zatisne oči ter tako ohrani svoje udobje, odgovornost, da v ozadju poteka izkoriščanje, pa preloži na nekoga drugega.
