Projekt Ljubljanica povezuje ni dosegel svojega cilja

Ljubljana – Evropski projekt LIFE – Ljubljanica povezuje, katerega nosilec je že od leta 2012 ljubljanska fakulteta za gradbeništvo in geodezijo (FGG), se končuje. Njeni izvajalci ga imajo za uspešen znanstveno-raziskovalni projekt, ribiči, še posebno iz Ribiške družine Vevče, pa ne, saj se prehodnost na ribjih stezah z izvedenimi ukrepi ni izboljšala skoraj nič.

Nedavna okrogla miza, na kateri so predstavniki FGG z dr. Mitjo Brillyjem kot profesorjem za hidrologijo in urejanje vodnega režima na čelu predstavili več kot 1,1 milijona evrov vreden projekt, se je kmalu sprevrgla v ostro polemiko, ki so jo določali predvsem vodarski in ribiški strokovnjaki (iz RD Vevče in Zavoda za ribištvo Slovenije).

Dušan Ciuha, strokovnjak iz vodarstva, ki se ukvarja tudi z načrtovanjem ribjih stez ob gradnjah hidroelektrarn, je bil zelo kritičen do doseženih rezultatov v preteklih treh letih. Izvedena dela je označil za »kozmetiko«, saj z njimi ni bila izboljšana prehodnost vodnih organizmov, kar je bil glavni namen te naloge. Da s tem niso izpolnili pričakovanj ribičev, je pritrdil tudi Marko Dimnik iz RD Vevče. S sanacijo Jakilovega pragu v Zalogu so sicer pripomogli k dvigu vodne gladine tudi gorvodno, a s tem niso izboljšali prehodnosti za migracijske vrste rib (denimo sulca). Če bi to hoteli, pravi Ciuha, bi morali vgraditi položno drčo, ne le skalometa.

Neprehodni vevški jez

Vevški jez je po Dimnikovih besedah še vedno neprehoden za ribe, ribja steza na Ambroževem trgu, ki so jo sicer malenkost popravili in ji dodali deflektor oziroma kovinski okvir za odbijanje plavja, pa je enako prehodna, kot je bila od leta 2002, ko so stezo prenovili. Ciuha ga je dopolnil in dejal, da bi jo morali, če bi hoteli zagotoviti tudi prehodnost ciprinidnih vrst rib (krap, mrena, platnica, podust) narediti projekt za novo po najnovejših smernicah za tovrstne objekte. To pomeni, da bi morala biti precej daljša (namesto sedanjih deset bi morala biti dolga sto metrov), imeti veliko manjši naklon, globlje in širše prekate, usmerjevalnik in zbirališče za ribe, da bi stezo našlo čim več rib ...

Ciuha je Brillyju očital, da se kiti celo s tujim perjem, saj je med lastna obnovitvena dela uvrstil tudi sanacijo Fužinskega jezu. V resnici je bila investitorica del Papirnica Vevče (ribjo stezo so očistili rastlinja, vgradili jeklene nosilce z lesenimi plohi in popravili vhod v stezo), kar dokazuje tudi dopis predstavnika Papirnice Vevče, predstavniki projekta Life so tam le postavili plakat, da je to »njihov« del projekta. Pri čemer pa ribja steza še vedno ni uporabna za vse ribe. Na koncu je Ciuha dal vedeti, da bi bil projekt uspešen, če bi zagotavljal funkcionalnost ribjih stez na Ljubljanici od sotočja s Savo do Barja oziroma prehodnost za vse vrste rib, še posebno pa za ogrožene sulca, blistavca in platnico. Tako pa je večina njihove naloge usmerjena v monitoring Ljubljanice za bodoče protipoplavne ukrepe in ne v izboljšanje življenjskih razmer vseh vrst rib, kakor je bilo predvideno leta 2012.

Kritična stroka

Daša Zabric iz Zavoda za ribištvo pa je bila kritična do monitoringa migracijskih tokov rib skozi ribje steze. Meni, da označevanje rib ni prava rešitev, prav tako tudi ne kamere, vgrajene na začetkih in koncu ribjih stez. Ali ribe res preplavajo stezo, se da namreč učinkovito preveriti le s postavljanjem ribjih vrš. Dejala je, da sulec po ozki in prekratki stezi, kakršna je na Ambroževem trgu, ne more prehajati, zato po njenem prepričanju projekt ni dosegel clija. Po njej prehajajo le manjše ribe oziroma sulčja hrana. Sicer pa zavod kot ribiška strokovna institucija ni izdal nobenih smernic ali soglasja za ukrepe v rojekta Life, saj jih zanje ni nihče niti zaprosil.

Mitja Brilly se je sicer branil pred očitki s tem, da je bil prvotni programi precej obsežen in so zanj predvideli za tri do štiri milijone evrov stroškov, a so jim ga potem oklestili. Iz njega so izločili vse projekte, ki niso bili del Nature 2000 (ureditev ribjega prehoda v Vevčah in revitalizacija šestih mrtvic). Tako je poleg sanacije pragu v Zalogu, jezu in ribje steze pri Fužinskem gradu in ribje steze na Ambroževem trgu kot del naloge ostal še ekohidrološki monitoring (vzpostavili so 17 merilnih postaj za merjenje višine in temperature vode ter na treh mestih tudi za merjenje vsebnosti kisika v vodi) in monitoring gibanja rib (s kamerami, elektroizlovi, označevanjem).

Naknadno smo dobili podatek, da je bilo do zdaj porabljenih že nekaj več kot 805 tisočakov – od tega polovico za redne plače petih mladih raziskovalcev in vodij projekta, 28 odstotkov za opremo in material, 16 za podizvajalce obnovitvenih del in markiranje rib, preostalo pa za terenska dela in konference. Sicer polovico vseh predvidenih stroškov pokriva EU, po 20 odstotkov ministrstvo za kmetijstvo in okolje ter FGG, po pet odstotkov pa podjetji Geatech in Purgator.

Stranski dosežki

Omenjeni projekt, ki bi sicer moral biti že končan, gotovo ne bo dosegel postavljenega cilja, to je da bodo »obnovili funkcionalnost koridorja Ljubljanice in s tem povezali dve, zdaj nepovezani območji omrežja Natura 2000«. Ta namreč ne vključuje ureditev ribjega prehoda pri jezu pri Papirnici Vevče oziroma 800 metrov dolge obvodne struge, imenovane Stara voda, ki povezuje Ljubljanico gor- in dolvodno od tega jezu. Bodoča prehodnost za ribe bo torej odvisna le od denarja, ki ga bodo zagotovili Papirnica Vevče, ribiči in Hidrotehnik, ne pa v okviru projekta Life.

Medtem ko se Brillyju zdijo 24-urni videoposnetki delovanja ribjih stez, ki jih bo mogoče spremljati tudi v živo, eden najpomembnejših dosežkov projekta, pa ribiči menijo, da bi bil to dosežek le, če bi ribe dobile povezan koridor po Ljubljanici in Gruberjevem prekopu. Zadnji je bil, žal, v njem pozabljen. Prepričani so, da je vsak stranski dosežek brezpredmeten, če ni dosežen osnovni cilj, to je prehodnost za vodne organizme na vseh treh jezovih (Vevče, Fužine, Ambrožev trg). Tudi oprema za meritve globin, temperatur in hitrosti vode z optičnim kablom na avtomatsko krmiljenem čolničku, ki je stala 70.000 evrov, je po mnenju ribičev koristna oprema, a sodi predvsem v kakšen protipoplavni projekt. Za ribiče in naravovarstvenike je tudi nesprejemljivo, da je bilo veliko denarja porabljenega nenamensko (izdelava hidravličnega in hidrološkega modela Ljubljanice, merilne postaje vzdolž reke, meritve pretokov ob zelo nizkih ali visokih gladinah vode ...).