Promet v Ljubljani: veliko sprememb, a še brez želenih rezultatov

Krvna slika: ceste so varnejše, pravega premika v zmanjševanju osebnega in povečevanju javnega prometa pa še ni.

Objavljeno
19. september 2014 23.35
jer promet
Maša Jesenšek, Ljubljana
Maša Jesenšek, Ljubljana

Na področju urejanja prometa je bilo v glavnem mestu v preteklih letih veliko sprememb – od širjenja območij za pešce in plačljivih parkirnih mest, uvajanja enosmernih ulic, večjega nadzora, do lanske zapore osrednjega dela Slovenske ceste in uvedbe rumenih pasov na Celovški in Dunajski. A želenega preboja, ko bi lahko začeli govoriti o precejšnjem zmanjševanju števila osebnih avtomobilov in povečevanju uporabe javnega prevoza, še ni.

In tega tudi ni mogoče pričakovati, dokler ne bo urejena mreža parkirišč P+R (parkiraj in se odpelji) z ustrezno kapaciteto, ki bo prestregla pomemben del od več kot sto tisoč vozil, ki vsak dan prihajajo v Ljubljano. To je tudi ena od ključnih točk prometne strategije MOL. A na tem področju je bilo v preteklih letih storjenega premalo. Ljubljana je resda dobila dva nova P+R, ki pa sta bila urejena bolj po sili razmer (Stožice v okviru gradnje športnega kompleksa in Studenec ob gradnji trgovine) kot po tehtnem premisleku, ali gre za ustrezne lokacije. To potrjuje tudi zasedenost obeh omenjenih P+R, kjer v nasprotju s tistim na Dolgem mostu, ki je v zadnjih letih polno zaseden, parkira le peščica dnevnih migrantov.

 

 

MOL je sicer pred kratkim pridobila evropska sredstva za širitev P+R Dolgi most in novi P+R na Barju, s čimer bodo zmogljivosti večje za 463 parkirnih prostorov. Kdaj se bo začela gradnja, še ni znano, bi pa morala biti zaradi evropskega sofinanciranja končana do konca leta 2015. Hkrati bodo urejena P+R v Domžalah, Škofljici ter na Igu in Vrhniki, ki so prav tako dobila kohezijska sredstva. V teh dneh bi morala biti končana tudi skoraj 900.000 evrov vredna prometna študija, v kateri je preučenih 23 lokacij za P+R v osrednjeslovenski regiji, od tega enajst na območju MOL. Izvedba večine od teh pa bo odvisna od uspešnosti pridobivanja evropskih sredstev v finančnem obdobju 2014–2020 oziroma od občinskih virov.

LPP: Več prog, manj potnikov

Bolj uspešna je bila občina pri širjenju mreže LPP. Podatki kažejo precejšnje podaljšanje prog LPP. Čeprav je število kilometrov do leta 2006 stagniralo pri 233, so mestni avtobusi lani vozili po 373 kilometrih prog. To je treba večinoma pripisati širitvam v primestne občine.

 

 

A 60-odstotnemu povečanju mreže ni sledilo tudi povečanje števila potnikov: zmanjševanje se je nadaljevalo vsa leta, le lani se je številka prvič nekoliko dvignila, k čemur je delno pripomogel primestni promet, še največ pa višje subvencije šolskih vozovnic in zaradi tega precej nižje cene za dijake in študente. Pozitivni trend so lani zaradi tega zaznali tudi medkrajevni avtobusni prevozniki in železnice. Uvedba urbane leta 2009, s katero se beleži vsako posamezno potovanje, je tudi pokazala, da so na LPP bistveno precenjevali število potovanj (za lastnike mesečnih vozovnic so do leta 2009 izračunavali povprečno – nerealno – število potovanj). Med letoma 2000 in 2005 se je ta ocena gibala med 90 in sto milijoni potnikov ter je vsako leto nekoliko padala. Med letoma 2008 in 2010 je zaradi spremembe metodologije (uvedba urbane) padec, prikazan v grafu, nerealen. Leta 2010 so v LPP imeli 42,8 milijona potnikov, naslednje leto 41,6 milijona, leta 2012 jih je bilo 39,4, lani pa se je številka prvič po desetletjih padanja povišala: našteli so jih 40,6 milijona. Ali to pomeni, da se bo trend obrnil in da je v prihodnjih letih pričakovati rast, je še prezgodaj napovedati.

 

 

Je pa glede na te podatke že zdaj jasno, da bodo težko uresničeni cilji ambiciozne, a za številne nerealne prometne politike MOL (sprejeta je bila leta 2012). V njej je zapisano, da se bo delež javnega prometa s 13 odstotkov leta 2011 do leta 2015 povečal na 19 odstotkov, do leta 2020 pa na kar 33 odstotkov. Po drugi strani bi se moral delež osebnih avtomobilov s 67 odstotkov iz leta 2011 do prihodnjega leta zmanjšati na 55, do leta 2020 pa na zgolj 34 odstotkov. Delež pešcev in kolesarjev, ki je leta 2011 pomenil petino vsega prometa, bi moral prihodnje leto znašati 26 odstotkov, leta 2020 pa tretjino v različnih načinih mobilnosti.

Širitev vpadnic – da ali ne?

Vsaj za leto 2015 je jasno, da so ti cilji nedosegljivi. Pri tem pa ni znano, kako bodo na občini sploh merili njihovo uresničevanje. Podžupan Janez Koželj je prejšnji mesec v intervjuju za Delo namreč dejal, da je »težava v dejstvu, da ne zbiramo sistematično podatkov o tem, kako se spreminjajo deleži voženj s kolesi in osebnimi avtomobili. Z občasnimi anketami o prometnih navadah sicer lahko približno ocenimo gibanja, nimamo pa konkretnih podatkov z določenih števnih mest in smeri potovanj, po katerih bi lahko primerljivo in sproti ocenjevali doseganje ciljev prometne politike«. Občina je lani pri zunanjem izvajalcu sicer naročila izvedbo ankete o potovalnih navadah prebivalcev, rezultatov katere še niso prestavili, menda pa je najbolj realna ocena deleža kolesarjev v prometu, ki se je glede na leto 2003 povečal za odstotno točko. Rast kažejo tudi kolesarski števci na nekaterih vpadnicah. Čeprav vodstvo občine v zadnjih letih tudi pogosto poudarja pomen kolesarjev, je prvi kolesar mesta Janez Koželj priznal, da »Ljubljana še ni postala do kolesarjev prijazno mesto«.

 

 

Glede na visoke cilje o zmanjšanju osebnega motornega prometa bo v prihodnjem mandatu pomembno vprašanje širitve mestnih vpadnic, ki je vključeno tako v občinski prostorski načrt kot v prometno politiko. Trenutno je realna le širitev Dunajske med Vilharjevo in Topniško, za katero ima občina že projektno dokumentacijo, medtem ko bi bilo treba na drugih odsekih in vpadnicah izvesti odkupe zemljišč in porušiti več objektov, kar pa zahteva dolgotrajne, navadno večletne postopke. Zato je vprašanje, kako smiselna je širitev omenjenega dela Dunajske, ki mu ostro nasprotuje tudi del strokovne javnosti in tamkajšnjih prebivalcev.

Ceste so varnejše

Optimizem pa vzbujajo podatki o prometnih nesrečah in žrtvah na cestah. Teh je od leta 2008 veliko manj, kot jih je bilo med letoma 2000 in 2008. Na Policiji pravijo, da težko komentirajo, čemu je mogoče pripisati zmanjšanje števila prometnih nesreč, saj na to vpliva več dejavnikov, med drugim izboljšana prometna ureditev, delo policije, večja ozaveščenost voznikov in drugih udeležencev v prometu, prometna infrastruktura, stanje vozil, preventivna dejavnost ...