»Prostor je treba narediti prijazen za vse pešce«

Začasne taktilne oznake bo MOL predvidoma prihodnje leto uredila na osrednji tržnici. Na Viču se bodo po zagotovilih občine izvedbe lotili še letos.

Objavljeno
08. november 2013 20.02
Slepi in slabovidni 10.oktobra 2013
Andreja Žibret, Ljubljana
Andreja Žibret, Ljubljana
Ljubljana – Zveza društev slepih in slabovidnih je pred dobrim mesecem s podžupanom Janezom Koželjem dosegla dogovor, da bodo pri prenovi pločnikov in križišč v glavnem mestu upoštevali načrt talnega taktilnega vodilnega sistema (TTVS) za slepe.

Načrt TTVS sta naredili krajinski arhitektki Andreja Albreht in Andreja Zapušek Černe. Ker pa prenove potekajo počasi, naj bi čim prej začeli lepiti gumijaste oziroma nabrizgavati plastične začasne oznake, je povedal predsednik zveze Tomaž Wraber.

Z začasnimi taktilnimi oznakami, ki jih bodo pri večjem infrastrukturnem posegu zamenjale trajnejše, bodo predvidoma prihodnje leto opremili osrednjo mestno tržnico, so pojasnili na mestnih oddelkih za zdravje in socialno varstvo ter za gospodarske dejavnosti in promet. Taktilne poti za slepe in slabovidne v Ljubljani so trenutno zagotovljene na Bregu (nabrežje Ljubljanice), v Čopovi ulici, v Tivoliju (trasa ob parkirišču, po drevoredu, do odcepa za zapornico, ter do zapornice za most). Na Viču pa se bodo izvedbe lotili predvidoma še letos, pravijo na MOL.

Ljubljanska občina je lani izdala navodila za načrtovanje prometne ureditve, vključno s taktilnimi potmi za slepe, ter naročila izdelavo načrta talnega taktilnega vodilnega sistema za osebe z okvaro vida v ožjem mestnem središču. »Taktilne poti urejamo na lokacijah, ki jih prenavljamo, ter na tistih, ki jih določimo v akcijskem načrtu Ljubljana – občina po meri invalidov.« Sicer pa v mestu vsako leto znižajo od 50 do 70 robnikov za nemoteno dostopnost gibalno oviranim.

Ljubljana še ni prilagojena

Arhitektka Andreja Albreht ugotavlja, da Ljubljana še ni prilagojena slepim: »Na občini pa so pokazali veliko pripravljenost z vključitvijo zahtev slepih in slabovidnih v svojo prometno politiko in načrte, tako da v kratkem pričakujemo tudi rezultate.« Ugotavlja, da je prostor najprej treba narediti prijazen za vse pešce, šele potem ga lahko dopolnjujejo s posebnimi prilagoditvami za slepe in slabovidne: »V slovenskih mestih velikokrat manjkajo čisto osnovni pogoji za to, da je pot pešcev varna. Mesta so prepredena s cestami, promet poteka na trgih in ploščadih. Na nekdanjih površinah za pešce in zelenicah nastajajo parkirišča, ki se jim pešec ne more izogniti. Nejasno so ločene površine za vožnjo in tiste, namenjene pešcem.« Poudarja, da je ureditev varnih površin za pešce nujni pogoj za varno pot slepih in slabovidnih. Nato pa je pomembno, da na pešpoteh in pločnikih ni ovir, torej so brez smetnjakov, oglasnih tabel in prometnih znakov.

Takšne ovire navsezadnje otežijo pot vsakemu pešcu, invalidom na vozičku ter slepim in slabovidnim pa lahko včasih popolnoma zaprejo pot ali jih celo spravijo v nevarnost. »Slepi lahko zaradi avtomobila na pločniku popolnoma izgubi orientacijo, zaide na cesto, invalid na vozičku brez pomoči ne more nadaljevati poti. Naporno je tudi za gluhega, ki mora stopiti na cesto, da obide avto, saj prometa ne sliši. Najprej je torej treba zagotoviti prost prehod po površinah, namenjenih pešcem. Nato pa je vizualnim znakom in opozorilom, kot so prometna signalizacija, smerokazi in napisi, treba dodati še taktilna in zvočna opozorila ter znamenja.«

Linija mora biti povezana v celosten sistem

V Ljubljani bodo taktilne oznake izvedli najprej na tako imenovanih trasah varnih poti. Načrtovane so tako, da povezujejo javne objekte s postajami mestnega potniškega prometa, s čimer omogočijo slepim in slabovidnim enostaven in varen dostop do javnih ustanov ter uporabo mestnega avtobusa, razlaga arhitektka. Taktilne oznake bodo izvedene po logičnem zaporedju, ne kar naključno. Najprej jih bodo uredili na Viču, v okolici glavnih ustanov za slepe in slabovidne. Nato pa jih bodo upoštevali pri vseh rednih vzdrževalnih delih in predvidenih prenovah.

»Začasne oznake so predvidene na delih, kjer je treba povezati nekatere že izvedene linije, pa zaradi v kratkem predvidene celostne prenove postavljanje trajnih oznak ni smiselno. Vsaka prenova ima namreč svoje območje obdelave, taktilna linija se zato ponavadi izvede samo do roba tega območja. To pa pomeni, da je ta linija neuporabna, če ni povezana v celoten sistem, saj je slepi brez spremljevalca ne more najti. Zato bi na teh manjkajočih koščkih uporabili začasne oznake, dokler ne bi bilo mogoče izvesti trajnejše rešitve,« razlaga Albrehtova.

Arhitektki se zavzemata za oblikovanje »prostora za vse«, ne samo za tridesetletnega poskočnega moškega, temveč tudi za invalide na vozičku, starko z očali in palico, mamico z vozičkom, petletnega otroka, starejšega moškega z okvaro sluha, šolarja s torbo na koleščkih, prav tako za ljudi, ki imajo težave z bralnim razumevanjem. »V vseh okoljih ni vse izvedljivo, vendar si moramo prizadevati, da se kar najbolj približamo idealnemu. S tem, ko razmišljamo o takšnem prostoru že na začetku načrtovanja, so rešitve enostavnejše in cenejše. Najbolj pomembno pa je, da tako pridobimo vsi,« sklene Albrehtova.