Prvi ljubljanski minaret čaka le še na pokrivalo

Izjemno zahteven objekt, iz katerega se bo gradbena stroka lahko ogromno naučila. Edini pogoj: na gradbišču brez alkohola.

Objavljeno
13. april 2016 18.01
Maša Jesenšek
Maša Jesenšek

Ljubljana – Še pred letom dni je v križišču Parmove in Kurilniške za Bežigradom zevala velikanska gradbena jama, danes so tu vidni več kot le obrisi islamskega versko-kulturnega centra. Zahtevna gradnja je nekoliko upočasnila rast džamije, toda v islamski skupnosti upajo, da bodo prihodnje leto ramazan že lahko praznovali v novih prostorih.

V slabem letu dni je poleg prostorov, ki so pod zemljo skriti očem – parkirišč, telovadnice in restavracije – zraslo še šest objektov. Pogled seveda najbolj pritegne minaret, ki se trenutno dviga 30 metrov visoko. Do končne višine 40 metrov manjkata še odprta jeklena konstrukcija, visoka slabe tri metre, ki bo z vrha omogočala pogled na vse strani Ljubljane, in betonska konica, ki že pripravljena na dvig v nebo čaka v sosednji džamiji. V idejni zasnovi je bil sicer predviden odrezan vrh, a so arhitekti (center so zasnovali v biroju Bevk Perović arhitekti) na muftijev predlog to spremenili, pojasni tajnik islamske skupnosti Nevzet Porić, ki nas popelje po gradbišču. »Zdaj bo imel konico, tako da je bolj v skladu z našim kulturnim ozadjem iz BiH.« S tem, kako bodo izvajali klic k molitvi, za katerega petkrat na dan z minareta v skladu z islamsko tradicijo poskrbi mujezin, se še ne ukvarjajo, vendar Porić zagotavlja, da se klic ne bo slišal daleč naokrog in da zanesljivo ne bo moteč niti za bližnjo okolico.

Najtežja gradnja v 44 letih

Ko bo končan glavni objekt džamije, neposredno ob minaretu, bo ta po višini manj izstopal. Objekt za molitve bo namreč visok kar 24 metrov in prav zaradi njega se prva gradbena faza zaključuje nekoliko počasneje, kot so upali v islamski skupnosti. Če je mufti islamske skupnosti v Sloveniji Nedžad Gradus maja lani ob začetku gradnje napovedal, da bo prva faza končana do aprila letos, Porić zdaj pravi, da so izvajalcem rok podaljšali do sredine avgusta. Ogrodje džamije – spodnji del v višini šestih metrov je betonski, nad njim pa bo fasada steklena, vse do 24 metrov višine – bo obdajala jeklena konstrukcija. Za njeno izvedbo skrbi hrvaško podjetje Produkt Bastal.

Delavec iz tega podjetja potrdi navedbe drugih sogovornikov, da gre za eno najzahtevnejših nalog na gradbišču. »Že 44 let delam v gradbeništvu, ampak tako komplicirane in zahtevne gradnje še nisem izvajal. Ogromno je detajlov, ki so si jih zamislili projektanti in jih je res težko izvesti,« pove Tomislav Perković. Tudi Stojan Ložar iz podjetja Gorenje projekt, glavnega izvajalca, potrdi, da gre za tehnično izredno zahteven objekt, »iz katerega se bo vsa gradbena stroka ogromno naučila«.

Od donatorja do glavnega gradbinca

Poleg jeklene konstrukcije je bil velik izziv za izvajalce tudi betoniranje. »Vsi objekti so izdelani iz vidnih belih betonov, To je nova tehnologija, in vse kar vidite, je zaključeno, nobenih ometov ni predvidenih, to je končna fasada, manjkajo le še okna, vrata, podi,« pojasni Nevzet Porić. Potem ko so večja gradbena podjetja na razpisu islamske skupnosti ostala praznih rok, je večino betonskih del kot glavni podizvajalec Gorenja projekt opravil samostojni podjetnik Esad Mulalić s svojimi zaposlenimi.

»Gospod Mulalić je eden večjih donatorjev za islamski center, tako da to doživlja na poseben način. To zanj ni le posel, ampak na neki način misija,« poudari Porić. Mulalić, ki je pred dvema desetletjema prišel v Slovenijo iz Bosne in je tudi dober znanec muftija, težko najde besede za občutke, ki ga prevevajo ob gradnji prve džamije v Sloveniji, za katero si tukajšnji muslimani prizadevajo že skoraj pol stoletja. »To so posebni občutki v duši, srečen sem,« pove. Prvič v življenju gradi džamijo in minaret, ob teh dveh objektih pa so zgradili še umivalnico, ki stoji tik ob džamiji, pa stavbo za upravne prostore, stanovanjski objekt, kjer bodo stanovanja za oskrbnike centra in sobe za obiskovalce, ter izobraževalni objekt z učilnicami in knjižnico.

Edini pogoj: brez alkohola

Čeprav gre za gradnjo verskega objekta, dela potekajo kot na drugih gradbiščih. Tu je zdaj, ko se dela izvajajo predvsem na objektu džamije in na območju parka, bolj mirno, na vrhuncu betonerskih del pa je bilo tam več kot sto delavcev. »Delajo muslimani, katoliki, pravoslavci, omejitev ni in mi se v to ne spuščamo. Če se kdo želi na primer udeležiti petkove molitve, se za to dogovori s šefi. Edini pogoj, ki smo ga postavili, in to je tudi v skladu z zakonodajo, je, da se tu ne sme piti alkohola,« pove Porić.

Posebne občutke doživlja tudi sam: »Že 13 let sem v tem projektu. Brez muftija bi ga težko izpeljali, on je zagotovo najbolj zaslužen, da se vse to uresničuje. Imel je stike z ljudmi, ki so nam pomagali, brez teh velikih donacij bi to težko naredili.«

Bodo Katarci prispevali še 15 milijonov?

Kdaj bodo Porić, Mulalić in drugi verniki v objektu lahko opravili prvo molitev, še ni natančno znano. Islamska skupnost ima denar zagotovljen le za prvo fazo gradnje, za nadaljevanje (vsa obrtniška dela, opremo, ki bo stala več kot dva milijona evrov, povezovalno cesto do Parmove, za katero zdaj izbirajo izvajalca ...) pa pogovori z donatorjem še potekajo, pove Porić. Gre za državo Katar, ki je pred leti že zagotovila donacijo 15 milijonov evrov, s katerimi islamska skupnost financira prvo fazo gradnje, vredno dobrih enajst milijonov (del pa so porabili že za nakup zemljišča). Po besedah tajnika islamske skupnosti za dokončanje potrebujejo še kakih 15 milijonov evrov (celoten projekt je vreden 35 milijonov) in tako upajo na uspešen dogovor s Katarci, ki so na primer financirali tudi gradnjo džamije na Reki. O dnevu odprtja prvega islamskega versko-kulturnega centra pri nas tako v skupnosti še ne govorijo, upajo pa, da bi ramazan prihodnje leto (postni mesec se bo leta 2017 začel konec maja) lahko že praznovali v novih objektih.

Center ne bo namenjen le verskim obredom, v skupnosti vedno poudarjajo tudi socialno-kulturni vidik. Poleg telovadnice, restavracije, knjižnice in drugih prostorov, namenjenih preživljanju prostega časa, je tu še park, ki nastaja na severnem območju kompleksa in kjer bodo obiskovalci v neposredni bližini centra lahko našli svoj mir in zatočišče pred vsakodnevnim vrvežem. Do objektov vodi manjša klančina, tako da je celoten kompleks po Porićevih besedah nekoliko dvignjen, »kot neki sveti prostor«, stavbe okoli džamije pa pred njenim glavnim vhodom (ta gleda proti Meki oziroma lokalno – proti Parmovi ulici) tvorijo ploščad, kjer se bodo ljudje lahko družili po koncu molitve, tam se bodo lahko odvijale tudi prireditve. Čeprav Porić pove, da z muftijem trenutno devetdeset odstotkov svojega časa posvečata projektu džamije, se ne boji, da bo po koncu gradnje v njunem delovniku zazevala praznina. »Ne verjamem, da bo potem dolgčas, tu bo treba organizirati celoten program, dela ne bo zmanjkalo,« se nasmehne.

Ljubljana je džamijo sprejela

Razen znanih, obsojanja vrednih dejanj neznancev, ko so delavce na gradbišču na začetku leta zjutraj dvakrat pričakale svinjske glave in kri, drugih težav in nevšečnosti ni bilo. Po desetletjih zapletov z iskanjem ustrezne lokacije, odporom lokalnih skupnosti, grožnjami z referendumom, vročih političnih debat, je projekt dozorel. »Nobenih težav ni, niti s sosedi. Menim, da je okolica džamijo sprejela. Vse to se je začelo leta 2006, ko je Nedžad Grabus postal mufti islamske skupnosti v Sloveniji in kasneje istega leta Zoran Janković župan. Ko so v mestnem svetu nazadnje sprejemali spremembe prostorskega načrta za ta center, ni bilo glasu proti,« poudari Porić, v zadnjem letu in pol tudi svetnik Liste Zorana Jankovića. Vse to po njegovem dokazuje, da je džamijo Ljubljana sprejela. Pri tem ni nepomembno, poudarja, da se z gradnjo centra ureja tudi prej degradirano območje, ki bo glavnemu mestu prineslo novo kvaliteto.