Reprezentančni trg, ki bi Ljubljani dal glavne atribute

Ljubljana – Na Trgu republike že brnijo stroji, začela so se namreč pripravljalna dela pred celovito prenovo, ki bo trajala predvidoma do jeseni. Tlakovanje trga bo izvedeno po prvotnih načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja (1907–1993), pionirja slovenskega modernizma.

Arhitekt in profesor Ravnikar je bil središče slovenskega arhitekturnega vesolja druge polovice prejšnjega stoletja, podobno kot je bil Plečnik središče prve, so prepričani strokovnjaki. Najprej je študiral na visoki tehnični šoli na Dunaju, potem pa na oddelku za arhitekturo ljubljanske univerze pri Jožetu Plečniku.

Krajši čas je delal v Le Corbusierovem ateljeju v Parizu, zaradi česar je, razloži Aleš Vodopivec, Ravnikarjev diplomant in profesor na ljubljanski fakulteti za ahitekturo, imel zanimivo kombinacijo že v izobrazbi: »Po eni strani v klasično arhitekturo potopljenega Plečnika, po drugi Le Corbusiera, skrajnega avantgardista tistega časa.«

Od Ferantovega vrta do Kanarčka

Iz te kombinacije se je razvila značilna Ravnikarjeva arhitektura, ki ima specifičen lokalni značaj. V Ljubljani je poleg Trga republike med drugim zasnoval Ferantov vrt, tisti zasukani nebotičnik v bližini Narodne galerije, stavbo Moderne galerije, študentsko naselje, pa gradbeno fakulteto in tako imenovanega Kanarčka, stavbo, v kateri ima danes sedež časopisna hiša Dnevnik.

S svojo arhitekturo je napravil izviren razvojni lok od sintetiziranja Plečnikovih in Le Corbusierovih izhodišč mimo povojnega modernističnega minimalizma do abstraktnega ritmiziranja velikih volumnov s svojevrstno dekoracijo vse do roba postmodernizma, ki je med generacijami arhitektov vsakič znova postavljal merilo inventivnosti in kakovosti.

»Vedno je poskušal iti z roko v roki s tradicijo prostora, v katerem je gradil,« pojasnjuje Vodopivec. »Uporabljal je lokalne materiale, ne samo beton, za tisti čas je deloval zelo moderno, hkrati pa se je vseskozi navezoval na tradicijo, z okolico iz preteklosti je znal navezati dialog.«

In kako lahko laično oko prepozna Ravnikarja? Sogovornik razloži, da nedvomno težje kot Plečnika, saj je bil ta zelo specifičen, vsekakor pa Ravnikarja lahko prepoznamo po tem, da ni bil nikoli »banalno modernističen v pustih, asketskih hišah, vedno je iskal stik z ornamentom«. Pri tem opozori na Ferantov vrt, za katerega je značilno navzkrižno združevanje zidakov, tudi na Trgu republike so kamnite plošče pritrjene z vijaki, da se vidi, kako je stvar narejena.

Ravnikar je poskušal arhitekturo z okrasjem približati ljudem, saj so bile za moderno arhitekturo značilne predvsem radikalnost brez ornamentov, čiste linije in geometrija. »Pri njem tega ni,« poudarja Vodopivec, »tudi fasadni plašč je vedno malo valovit, ima zamike, je zguban. Če pogledate denimo Maximarket, vidite, da ni navadna 'poravnana škatla'.«

Karizmatičen, a kritičen profesor

Od leta 1946 do upokojitve 1980. je bil profesor na oddelku za arhitekturo ljubljanske univerze, kjer se ga spominjajo kot karizmatičnega pedagoga. »Takoj je postal vodilna figura na šoli, čeprav je nekaj časa učil hkrati s Plečnikom,« razlaga Vodopivec, ki je bil prav tako njegov učenec.

Njegove seminarje so obiskovali naprednejši in bolj ambiciozni učenci, iz njegove šole pa je izšla generacija danes najbolj znanih slovenskih arhitektov, med drugim Stanko Kristl, Milan Mihelič in Oton Jugovec, ki so ustvarili jedro slovenske arhitekture, ki se je uveljavila v mednarodnem prostoru v šestdesetih in sedemdesetih. »Kar je nedvomno njegova zasluga,« poudari Vodopivec, ki je z Ravnikarjem ob klepetu preživel precej časa.

Zanj pravi, da je bil bolj sproščen v manjši družbi, »na kavo je šel z nekaj ljudmi, če je šlo za 30 ali 40 študentov, pa že ne več«. Imel pa je »fantastična predavanja«, se spomni sogovornik. Toda če si z njim hotel obdržati stalen stik, je bilo treba pokazati interes. Na primer? »Mimogrede je navrgel naslov kakšne knjige, nato jo je spet omenil čez deset dni. Če si jo vmes prebral, se je bil pripravljen naprej pogovarjati s tabo, sicer se je obrnil in odšel,« se zasmeji Vodopivec.

Trg republike kot jedro republiške oblasti

Ravnikar je, čeprav je bil modernist, pogosto opozarjal, da Ljubljana potrebuje klasicističen reprezentančni objekt, kakršne so imeli v Beogradu, na Dunaju in tudi v Zagrebu. Ko je zmagal na natečaju, se je dolgo ukvarjal s študijo, kaj narediti v središču mesta, takoj nasproti parlamenta, kjer so bili takrat nunski vrtovi, tik za samostanom. Vrtove je po svoje »žrtvoval«, s čimer se seveda marsikdo ni strinjal, a je težil k temu, da bi tam zgradil reprezentančen trg, s katerim bi Ljubljana dobila glavne atribute. Po prvotnem načrtu bi bili namreč stolpnici še enkrat višji, v eni bi deloval centralni komite, v drugi pa izvršni svet. V stavbi, kjer je danes Maximarket, bi imela sedež gospodarska zbornica in ministrstvo. Ti štirje objekti, s parlamentom vred, bi tako tvorili jedro republiške oblasti. Prav tako naj bi po prvotni zamisli med stolpnicama stal spomenik revoluciji, vendar je ta nazadnje pristal na robu trga.

Med delom so se načrti spremenili, stolpnici sta dobili komercialen program, nekateri menijo, da tudi zaradi sporov med Beogradom in Ljubljano, ki si je vse bolj želela ustvariti svoje mesto pod soncem.

»To je enota, ki deluje kot celota,« je prepričan Vodopivec, ki podpira idejo, da se trg spet tlakuje po Ravnikarjevih načrtih: »Škoda bi bila, če bi na trgu začel eksperimentirati drug arhitekt, saj imamo veliko priložnosti drugod. Če bi vanj umestili neko tretjo stvar, bi kompleks kot celota razpadel, dobil bi čisto drugo podobo.«