Reševanje napol mrtve Milojke

»Kolikor nama je znano, zavetišča za rastline še ni bilo. In ker sva ljubiteljici vse žive narave, sva si rekli, zakaj ga ne bi odprli midve,« svoj povsem naravni vzgib, da zavrženim rastlinam na ljubljanskih ulicah rešita življenje, predstavita umetnici Anamari Hrup in Eva Jera Hanžek, ki sta svojo biofilijo nadgradili v umetniški projekt. Vse skupaj se je začelo z žajbljem.

»Na vsakodnevni poti po mestu sem na mostu v centru Ljubljane našla lonček, v njem pa napol mrtev žajbelj,« se prve rastline spominja Anamari Hrup. Ideja o zavetišču pa je končno dozorela, ko sta z diverzantsko akcijo iz nekega piranskega hotela rešili Milojko – Howeo forsteriano, po domače hišno palmico, ki se je borila za življenje na temnem hodniku, brez vode in svetlobe. »Načeloma nisva aktivistično nastrojeni, a situacija je bila drastična in je zahtevala takojšnje ukrepanje.« Adrenalin ju je napeljal na razmišljanje o tem, da ljudje ponavadi z rastlinami ravnamo kot s predmeti, še huje, s predmeti masovne proizvodnje, ki jih po uporabi zavržemo. Zato sta z zavetiščem želeli rastlinam vrniti avtonomijo, jim dati vrednost onkraj njihove dekorativne vloge. »Rastline imejmo radi, take, kot so, s suhimi listi, skrivenčene, napol žive ...« pravita akademski slikarki, ki sta svojim varovankam naredili svojevrstne osebne izkaznice v obliki grafik, fotografij, risb, celo videa, ki je nastal ob predaji drevesa življenja petstotemu lajku na facebook strani zavetišča.

Varuh rastlininih pravic

Svojih varovank ne diskriminirata glede na barvo, sorto in poganjke. Vsaka dobi hrano, vodo in začasno svetlo prebivališče. Kolikor je znano, se je pisno pritožila samo ena – ekstravagantna dama, ki je menda na poti v zavetišče padla iz košare na kolesu in se od ogorčenja skoraj avtosugestivno kompostirala. Ampak verjetno se ji danes godi bolje, navsezadnje je njeno podobo, narisano s pigmentnim flomastrom na papir, na četrtkovi dražbi v MGLC kupil sam nekdanji varuh človekovih pravic (očitno tudi pravic rastlin) Matjaž Hanžek. Ravno njena zgodba, ki sta jo umetnici predstavili na dražbi, naj bi ga prepričala, da je risbo kupil.

Vsa njuna dela so na dražbi namreč pospremile osebne zgodbe rastlin, ki, nekatere v osebnoizpovedni prozi, druge v verzih, pričajo o tem, kako se jim je godilo v prejšnjem življenju, o čem razmišljajo in česa si želijo. Tako smo izvedeli, da štiri odrasle breze, ki so prerasle okvire (in lonce) v oglaševalski agenciji, zdaj iščejo nov dom, še najraje z vrtom. Da so tudi za zelenice dandanes težki časi, še posebej če jih umetniki izrežejo iz domače hranljive grude na Rakovi jelši in jih kot nekakšno umetniško delo razstavijo v galeriji, potem pa morajo v koščkih čakati na nove posvojitelje.

Nekateri zapisi so bili oblikovani v napotke novim skrbnikom, ki jih seznanjajo, da klivija pozimi rada meditira in le sem ter tja zvrne kakšno šilce vode. Drugi zapisi delajo rastlinam reklamo v duhu: I feel spatifil / je najnovejši big deal / skromen, zelen, / v domovih nadvse zaželen.

Dražba se je končala s predstavitvijo Haemanthusa albiflosa, po domače belocvetne krvike, ki je s samosvojim haikujem povzela bistvo projekta: »Ker manjka mi pol lista / ne morete me imeti / za kapitalista.«

En človek, ena rastlina

Dražba ni potekala v običajno hektičnem ozračju, pač pa precej umirjeno in kultivirano. Ob umetniških delih s pripadajočo prozo oziroma poezijo so lahko navzoči domov odnesli tudi rastlino. Eno na posvojitelja, kot določa pogodba, saj je na prvem mestu zadovoljevanje potreb rastlin in ne ljudi. »Hočeva, da se človek osredotoči na to rastlino in si zanjo vzame čas.« Za zdaj je iz zavetišča v nove domove romalo okoli dvesto rastlin. Če se počutite trajnostno, si lahko zeleno prijateljico omislite v podružnici zavetišča v Pritličju, se z umetnicama povežete po facebooku in že končno stopite v korak s trendi, kajti zavetišče za zapuščene rastline je hitro rastoče »podjetje«. Podružnica je že odprta v Berlinu, nad idejo pa se navdušujejo tudi nekdanji sodržavljani vse tja dol do Makedonije.