Tiskane izdaje
Ljubljana - Stopnja revščine se zadnji dve leti zmanjšuje, so se ob torkovem mednarodnem dnevu boja proti revščini pohvalili na vladi. Toda niso povedali, da je bila Slovenija v letih pred tem med državami, v katerih je revščina naraščala najhitreje v Evropi. Zgodbe iz glavnega mesta govorijo o tem, da se stiske poglabljajo.
Do ambulante v Mislejevi ulici v Savskem naselju vodijo manjše stopnice. Tam je dopoldne stal starejši moški in zaskrbljeno zrl v tla. Niti za trenutek ni dvignil pogleda. Cigareta, ki jo je držal v rokah, je gorela v prazno. Pri vratih, pred katerimi je stal, je pisalo: ambulanta s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja.
»Glede na kriterije, postavljene v sistemu, si ti ljudje ne morejo urediti zdravstvenega zavarovanja. To je dejstvo in zato pridejo k nam,« je jasna Alenka Ugrin Vatovec, tamkajšnja socialna delavka, zaposlena pri Slovenski filantropiji. Ta je poleg mestne občine, ki je glavni financer, eden od štirih ustanoviteljev ambulante v okviru bežigrajskega zdravstvenega doma. »Kar nekaj tistih, ki prihajajo, je resnično revnih, drugi živijo zelo skromno,« o ljudeh, s katerimi se v ambulanti vsakodnevno srečuje, pravi Ugrin Vatovčeva.
»Predvsem tistim, ki prej niso živeli v revščini in pomanjkanju, je najtežje priti, in ko pridejo, se najprej pol ure opravičujejo. Počutijo se ponižane.« Socialna delavka našteva težave, ki pestijo ljudi. »Dolgotrajna brezposelnost in dolgovi, ker ne zmorejo poravnati življenjskih stroškov. Pogosto tudi nimajo razvite socialne mreže, nimajo sorodnikov ali koga, ki bi jim stal ob strani, pogoste so tudi težave v duševnem zdravju. Pri samostojnih podjetnikih z dolgovi pa je težava velikokrat v tem, da so opravili svoje delo, a zanj niso dobili plačila, država pa jih kljub terja za prispevke in davke.«
Poglabljanje stisk
Nedaleč stran od moščanske tržnice, čez cesto od ljudske kuhinje, so pisarne Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje. Štirideset ljudi na dan se obrne nanje po pomoč, stiske, ki so jim priča, pa so povezane predvsem z dolgovi. »Zgodbe ljudi so še vedno izjemno hude,« opozarja Anita Ogulin. »Ljudje izgubljajo streho nad glavo zaradi dolgov v manjših zneskih, družine z minimalnimi prihodki ne morejo dostojno preživeti,« nadaljuje humanitarna delavka. »Revščina v mestih je bistveno drugačna kot v manjših skupnostih, kjer so ljudje bolj povezani. Družine v stiski v Ljubljani nimajo veliko možnosti za samopreskrbo, stroški bivanja so višji in ljudje med seboj niso tako povezani, da bi skupnost sama hitro zaznala stisko in se odzvala.«
Da je »veliko posameznikov in družin, ki zaradi težke materialne situacije zaprosijo za pomoč pri plačilu osnovnih življenjskih stroškov«, poudarjajo pri območnem združenju Rdečega križa. Letos je za to zaprosilo 307 Ljubljančanov, skupna vrednost dolga pa je bila približno sto tisoč evrov. Še okoli devet tisoč ljudi je letos prosilo za humanitarno pomoč v hrani, do konca junija so je pri ljubljanskem Rdečem križu razdelili nekaj več kot 188 tisoč, lani 321 tisoč kilogramov. Ugotavljajo, da je število prejemnikov humanitarne pomoči od leta 2014 »relativno stalno«, šele v zadnjem letu opažajo, da se zmanjšuje. Skrb pa vzbuja podatek, da je vedno večji delež dolgotrajnih prejemnikov pomoči, stiske ljudi se poglabljajo, poudarja tamkajšnja strokovna sodelavka Klara Debeljak. Prihajajo predvsem samski, upokojenci in mladi pred prvo zaposlitvijo. »Med prejemniki so tudi revni zaposleni, ki s svojim delom ne zaslužijo za preživetje, kaj šele za dostojno življenje.«
Dolgovi in deložacije
Da približno tretjina najemnikov javnih neprofitnih stanovanj računov ne poravnava redno, ugotavljajo pri mestnem stanovanjskem skladu. Aleš Tomažin, ki vodi tamkajšnji sektor za investicije, sicer pravi, da se število večjih dolžnikov kot tudi višina povprečnega dolga znižujeta. Septembra so imeli 1390 dolžnikov do javnega sklada. Povprečni dolg je okoli 900 evrov, večjega od tega ima 232 ljudi, manjšega od 300 evrov pa 857 dolžnikov. Več kot polovica terjatev je starejših od treh let, trideset odstotkov jih je starih manj kot eno leto.
»Uspešno izvajamo ukrepe za zagotavljanje varnega najema,« poudarja Tomažin. Toda kljub temu so lani zaradi dolga prisilno izselili stanovalce iz devetih občinskih stanovanj, letos so jih deložirali iz treh.
Pri Javnem holdingu Ljubljana, ki med drugim združuje Energetiko, Vodovod-Kanalizacijo in Snago, pravijo, da v povprečju na leto odpišejo za okoli 200 tisoč evrov zapadlih terjatev, medtem ko je skupni dolg do vseh treh podjetij na zadnji junijski dan dosegel približno dva milijona evrov. Število ljudi z zapadlimi dolgovi nad 90 dni je v primerjavi z lani višje za dobrih šest odstotkov, za osem odstotkov je višji tudi skupni dolg do vseh treh podjetij. Trenutno imajo 6760 dolžnikov, povprečna vsota terjatev pa je 310 evrov.
(Ne)ustrezni bivalni status
Pisarna Alenke Ugrin Vatovec v Mislejevi je poleg tiste, v kateri je vsak dan na voljo medicinska sestra, pri reševanju težav tamkajšnjih bolnikov pomaga še okoli trideset zdravnikov prostovoljcev, psihoterapevtka, fizioterapevtka, farmacevti in občasno tudi pravniki. »Tu pomagamo, kolikor zmoremo, in večina ljudi, ki prihajajo, ima kronične bolezni. Te so povezane z negotovostjo, stresom in strahovi,« razlaga socialna delavka iz ambulante Pro bono.
Ko so jo leta 2002 odprli, je bilo registriranih 89 pacientov brez urejenega zavarovanja, danes jih je približno tisoč. Medtem ko si od 20 do 40 ljudem na leto uspe urediti obvezno zdravstveno zavarovanje in, kot pravi Ugrin Vatovčeva, »vstopiti v sistem«, jih vsako leto na novo poišče pomoč od 100 do 120. Med njimi se povečuje delež tistih, ki nimajo slovenskega državljanstva.
»Sistem do neke mere teži k temu, da bi čim več ljudi zajel v zdravstveno zavarovanje, toda takoj ko se določijo kategorije, bodo vedno obstajali tisti, ki ne bodo izpolnjevali pogojev,« opozarja. In čeprav na pristojnem ministrstvu zatrjujejo, da imajo danes vsi mladoletni otroci urejeno obvezno zdravstveno zavarovanje, v ambulanti pravijo, da ni tako. »En nezavarovani otrok je preveč, pri nas pa jih imamo trenutno najmanj pet. Žal je tako, da če ljudje nimajo ustreznega bivalnega statusa, ne morejo biti zavarovani,« pojasnjuje socialna delavka. »Večina poskuša narediti vse, da bi prišla do zdravstvene kartice, toda treba je izpolnjevati zakonske pogoje, sicer ni zavarovanja,« pravi in še doda: »Če ne bomo uvedli univerzalnega zdravstvenega zavarovanja, bodo vedno ljudje, ki bodo izpadli iz sistema.«
Podatki zavoda za zdravstveno zavarovanje kažejo, da v Ljubljani z okolico na zadnji septembrski dan ni imelo urejenega zdravstvenega zavarovanja 155 ljudi. Še skoraj osem tisoč ljudi v državi je imelo zadržane pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ker je njihov posamezni dolg presegel 50 evrov. In čeprav jih javni zavod vodi kot zavarovane, morajo - tako kot tisti, ki nimajo urejenega zavarovanja - zdravstvene storitve v celoti plačati sami, razen v primeru nujne medicinske pomoči. Toda ta je zelo omejena, opozarja Ugrin Vatovčeva. »Kronične bolezni, ki so pogosto težava naših bolnikov, ne spadajo pod nujno zdravstveno oskrbo.«
Slovenski prispevek
Evidence o številu ljudi, ki živijo pod pragom revščine, na statističnem uradu posebej za glavno mesto ne vodijo, na ravni države je bila stopnja tveganja revščine lani 13,9 odstotka. To pomeni, da je v Sloveniji živelo z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, približno 280 tisoč ljudi, kar je sedem tisoč manj kot leto prej. In čeprav so se ob letošnjem mednarodnem dnevu boja proti revščini na vladi pohvalili, da se stanje izboljšuje, Vesna Leskošek in Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo opozarjata na skrb vzbujajoče trende. Revščina se poglablja, je dolgotrajnejša, povečuje se delež revno zaposlenih. V knjigi Gospodarstvo za 1 %, ki je izšla lani pri založbi *cf, ugotavljata, da je v celotnem obdobju krize od leta 2009 do 2014 pri nas revščina naraščala najhitreje v Evropi, in sicer za skoraj 19 odstotkov. Med letoma 2005 in 2014 je bilo dodatno potisnjenih v revščino 52 tisoč ljudi. Hkrati poudarjata, da je »obseg revščine odvisen izključno od državnih prioritet in instrumentov socialne politike«.
Da je stanje na področju reševanja revščine v primerjavi s preteklimi leti prineslo »predvsem več istega in pravzaprav nič novega«, je ob torkovem mednarodnem dnevu boja proti revščini ocenil Bojan Regvar, nekdanji sekretar socialne zbornice in predsednik združenja Akademija za socialne vede. »Napoved vlade v proračunu za leto 2018 nakazuje domet socialne politike. Postavko socialnih transferjev bodo zmanjšali za 40 milijonov evrov, kar bo slovenski prispevek k zmanjševanju revščine.«
Kartonaste škatle
Na hodniku, ki vodi v ambulanto Pro bono v Mislejevi ulici, so bile včeraj dopoldne ob steno prislonjene velike kartonaste škatle, do vrha napolnjene z rabljenimi oblačili. Tja jih prinašajo sosedje in drugi ali pa jih - podobno kot zdravila in preostale medicinske pripomočke - dobijo kot donacije od raznih organizacij in podjetij. Nad škatlami se je sklanjala suhljata ženska postava. Pred vrati ambulante pa se je medtem nabralo še nekaj ljudi, ki so prišli po pomoč.
