Rok Košir: Doma ni ločnice med odrom in avditorijem

Ljubljana – Ker Ljubljano razume kot odprt prostor, je sam vrgel prvi kamen in odprl vrata svojega doma. Skupaj z ženo Matejo že vrsto let prirejata koncerte v svoji dnevni sobi, v stanovanjski hiši na Erjavčevi. Nekdanji športni novinar, popotnik, antropolog, ljubitelj afriške glasbe in kulture, oče dveh otrok in v. d. direktorja zavoda Druga godba je spregovoril o vzrokih in dodani vrednosti Pineline dnevne sobe.

Kaj je v ljubljanski kulturni ponudbi manjkalo, da ste se odločili koncertno razširiti kar v svoji dnevni sobi?

V Ljubljani je kulturne ponudbe veliko, morda celo preveč, da bi vsemu sledil. Tudi koncertnih prostorov ne manjka. Pogrešal pa sem neko intimno prizorišče, prostor, namenjen manjšim koncertom. Zdelo se mi je, da tak prostor lahko ponudim jaz.

Po katerem vzoru ste dobro prakso prirejanja koncertov doma prenesli sem?

Res sva bila oba z ženo Matejo na hišnem koncertu pri prijatelju v Stuttgartu, saj je v tujini ta praksa zelo razvejena, ne samo v mestih. Ampak to ni bil vzrok ali razlog, zakaj sva začela prirejati koncerte pri sebi doma. Prvič se je zgodilo povsem spontano. Mateja je imela s svojim bandom Pinela pri nas doma vaje, na generalko sva povabila dvajset prijateljev. Stvar se je izkazala za posrečeno, zato sva začela vabiti najprej glasbene prijatelje in nato tudi druge glasbenike, ki so nama všeč: od pokojnega Tomaža Pengova prek Andree Schröder, ki bo decembra nastopila v Cankarjevem domu, do tuareške zasedbe Tamikrest in seveda najinega dobrega prijatelja Chrisa Eckmana, ki je tudi sicer v veliko pomoč tako pri izbiri gostov kot organizaciji koncertov.

Je šlo za upor ali samo za sporočilo, kjer je volja, tam je pot?

Nastanek koncertov je bil bolj evolucija kot revolucija. Spontano sosledje naključij. Za Pinelino dnevno sobo ni ideologije, le sporočilo, da se vsake toliko časa lahko družimo ob dobri glasbi in se imamo fino. Morda se je ideološka plat začela kazati nekoliko kasneje. Vključno z dejstvom, da smo edinkrat prestavili koncert zaradi vstaje. Preprosto se nam ni zdelo prav, da bi ostali doma in uživali, če so ljudje na ulicah.

S tem, ko ste odprli vrata, ste v Ljubljani ustvarili prepih. Zavel je duh metropole.

Včasih sem veliko potoval, štopal in bil vedno zelo vesel, če mi je kdo odprl vrata. Zdaj sam počnem enako, le v malo bolj organizirani obliki. Vesel bi bil, če bi se pojavilo še več takih dogodkov v dnevnih sobah, ni nujno, da samo v Ljubljani. Scena bi zaživela, postala bolj povezana in organizirana. Nastopajoči bi lahko imeli več hišnih koncertov po Sloveniji.

Kot antropologa vas sprašujem, kakšne behavioristične posebnosti ste opazili pri majhni skupini poslušalcev na majhnem prostoru?

Res sem bil kot antropolog pozoren na dinamiko transformacije prostora iz dnevne sobe v koncertno prizorišče in nato spet nazaj v dnevno sobo. Izkušnja v tako intimnem prostoru, kot je stanovanje, je zagotovo bolj intenzivna. Ločnice med odrom in avditorijem tako rekoč ni. Ta zid je razbit in ustvari se nova kemija. Več glasbenikov mi je povedalo, da so imeli večjo tremo pred nastopom v naši dnevni sobi, kot ko so nastopali na velikih odrih, kjer so imeli pred sabo anonimno množico. Ko ti občinstvo sedi vis a vis, ni prostora za blef ali napake. Pri poslušalcih, ki se jih pri nas zbere od 30 do 50, pa sem opazil večjo spoštljivost do nastopajočih. Ljudje so pozorni, umirjeni. Glasbi res prisluhnejo. Cenijo iskrenost, ki jim jo podarijo glasbeniki. Začelo se je tudi dogajati, da ljudje prihajajo k nam iz tujine, Italije, Avstrije, Hrvaške. Čeprav iste glasbenike lahko slišijo v svojem mestu na uradnem koncertu, se raje peljejo sto kilometrov, da jim prisluhnejo v intimi naše dnevne sobe.

Pri vsem skupaj ne gre zanemariti dobrih medsosedskih odnosov. Postavljate primer dobre prakse, ki se zdi prenosljiva ...

Če bi bili vsi medsosedski odnosi v Ljubljani takšni kot v naši hiši, bi bila bistveno lepše mesto. Prepričan pa sem, da prebivalci Slovenije nismo tako zaprti, kot nas vedno znova skušajo prikazati. Pinelina dnevna soba je dober dokaz. Vsakega novega soseda obvestimo o naši dejavnosti in ga povabimo na naslednji koncert. Doslej nas še nihče ni zavrnil. Še več, vsi zelo radi sodelujejo pri organizaciji, prinesejo stole in klopi, kakšno vino. Dobri medsosedski odnosi so na prvem mestu. Ne bi hotel živeti v isti hiši z ljudmi, ki bi me enkrat na mesec grdo pogledali ali klicali policijo. Raje bi nehal.

Po analogiji edinstvenosti koncerta v dnevni sobi in skozi prizmo antropologije prostora, bi lahko Ljubljano opisali kot stanovanje?

Ljubljano imam zelo rad, ne predstavljam si, da bi živel kjerkoli drugje. Kuhinja kot srce vsake hiše je seveda tržnica. Dnevna soba naj ostane kar tam, kjer je tudi Pinelina dnevna soba: spadamo pod katastrsko občino Gradišče, ki jo je večinoma pokrivala antična Emona. Spalnica je bližnja Vrtača: na eni strani Rožnik in svež zrak, na drugi center mesta. Klet in terasa hkrati, prostor za druženje in zabavo, je Metelkova mesto. Metelkova je največja dodana vrednost Ljubljane, je njena primerljiva prednost pred drugimi mesti. Otroška soba bi bilo Trnovo – je mesto in podeželje hkrati. Kopalnica, kot intimen prostor – nekje ob Ljubljanici: morda Trnovski pristan.