Častna gostja festivala je s svojo svobodomiselnostjo, naravnostjo in neobremenjenostjo te dni prepihala Ljubljano bolj kot ledeni severni veter. Švedska starleta Christina Lindberg se je, prosta moralističnih predsodkov, v liberalnih sedemdesetih osvobodila oblačil in gola stekla po platnu. Pravzaprav je po platnu bežala. Največkrat pred morilci in posiljevalci, ki so jo vedno ujeli in si jo prvoščili na vse možne načine. Enkrat so jo slekli, zvezali in fotografirali, drugič so jo posiljevali celo (filmsko) uro, poskušali psihoanalizirati njene nimfomanske težnje in na splošno kvarili njeno krhko, nedolžno pojavo. Ko so iz nje naredili zasvojenko s heroinom, jo prisilili v prostitucijo in ji iztaknili še oko, ji je prekipelo. Čez obraz si je nataknila prevezo, prijela za motorno žago, samurajski meč, pištole ..., kar ji je pač padlo pod roko in začela obračunavati s svojimi mučitelji. V svetu eksploatacijskega filma, konkretno podžanra rape and revenge (posilstvo in maščevanje), se je je za vedno prijel vzdevek Enooka.
Bila je tako kul(tna), da je očarala celo Quentina Tarantina. Na njeno sliko ji je napisal Jaz sem tvoj največji oboževalec! in se ji trideset let pozneje poklonil z doublebillom Kill Bill in vanj vpel lik enooke maščevalke, ki jo je upodobila Daryl Hannah. Zelo očitno se je iz filma Anita: Švedska nimfeta (1973) režiserja Torgnyja Wickmana, v katerem Lindbergova igra šestnajstletno nimfomanko, pri svojem seksualno eksplicitnem filmu navdihoval Lars von Trier. Bil je tako predrzen, da je angažiral celo istega igralca – Stellana Skarsgårda, ki se je med snemanjem Anite, kot odkrito prizna v dokumentarnem filmu o Christini Lindberg, popolnoma zatreskal v očarljivo soigralko.
Ubijalsko telo
Lindbergova je zelo zgodaj ugotovila, da ima poleg pištol in žag še eno orožje. To so bile popolne, čvrste prsi in brezhibno, tako rekoč nadrealno telo, ki se ga, čeprav je bila zelo plaho in sramežljivo dekle, ni bala pokazati. »Nikoli se nisem imela za igralko. Zato me ni sram, da sem se v tako rekoč vsakem filmu slekla. Dala sem pač to, kar sem imela,« je nekoliko skromno govorila na četrtkovem pogovoru z občinstvom v kinoteki, čeprav kritiki hvalijo njeno naravnost, ki njeni filmski podobi daje brezčasnost.
Tega, kar so od nje zahtevali režiserji, ni jemala za mizoginijo, čeprav so si švedske feministke njeno delo razlagale drugače. Njeni liki so bili zgolj objekt poželenja, izživljanja, predmet eksploatacije. Bila je ikona švedskega greha. Poosebljala je najbolj perverzne fantazme družbe. A oboževalci po vsem svetu, ki se šest ur vozijo, da bi jo videli v živo na kakšni od konvencij horor filma, njene vloge razumejo drugače. Zanje je pozitiven, junaški lik, ki žrtvam nasilja vliva moč, da se uprejo. Enooka je poosebljenje močne, svobodne ženske.
Iz resničnega
In če bi zavrtela časovni stroj in se srečala z mlado Christino, kaj bi ji svetovala? »Ničesar. Takrat sem bila bolj zrela kot danes,« osvobojena družbeno zapovedanih norm pravi Lindbergova. »Morda bi mi ona lahko dala kakšen nasvet, recimo tega, naj se držim svoje odločitve, da se ne bom nikoli poročila in imela otrok. Tako pa se nisem poslušala in sem skoraj trideset let preživela ob moškem. Zdaj sem spet svobodna in uživam.«