Sabrina Zavšek: Ljubljana je hrepeneča ženska

Čeprav je na svoje glasbene dosežke zelo ponosna, je 21-letnica angelskega glasu srečnejša, odkar je plakete in priznanja snela s sten in jih pospravila v omaro. »Ljudje so me opredeljevali le še po dosežkih.« Prazni zidovi so njen ustvarjalni svet obrnili v drugačno smer.

Na pogovor v staro Ljubljano prinese šopek tulipanov in začne pripovedovati o življenju, njenem največjem navdihu, kakor da je že vsega izkusila. Je glasbenica popularnih zvrsti, avtorica vseh svojih pesmi in najmlajša od treh Slovencev z licenco inštruktorja za glas in poučevanje, pridobljeno v ZDA.

Živite in ustvarjate v Sloveniji. Zakaj se glasbeno izobražujete čez lužo in ne doma?

Akademije za glasbo nisem čutila, do vpisa na fakulteto sem že opravila leta klasičnega petja v glasbeni šoli in mi je to bilo dovolj. Mojemu temperamentu klasika ne ustreza preveč, težko sem pri miru, še težje se primem klavirja. S tem so odpadle tudi šole drugod po Evropi, kot je denimo na Dunaju, kjer je klasika še vedno močno prisotna. Dlje greš proti zahodu, več je popularnih zvrsti. Moja fakulteta je v Las Vegasu, kjer mi ni treba biti ves čas.

Poleg študija na daljavo v Sloveniji študirate še novinarstvo. V kolumni za študentski časopis Klin ste zapisali, da se v vlogi novinarke počutite »kot mimobežni muzičar, ki na Tromostovju nase navesi vsaj pet instrumentov«. Zakaj?

Novinar je zame opazovalec življenja. Študij novinarstva sem izbrala, ker res rada živim in spremljam utrip življenja. Težnjo po resnicoljubnosti lahko izrazimo tako skozi pesem kot skozi kolumno. V bistvu smo po svoje vsi ulični glas(be)niki.

Kaj lahko slišimo na ljubljanskih ulicah?

Ulični glasbeni utrip pri nas še ni tako močan kot drugod po Evropi, vendar je tukaj. Vsako bitje ustvarja zvočnost, tudi gospa, ki nad nama zapira stara polkna. Vse to se zliva v celoto. Zanimivo je, da vsak človek resonira v sebi, ker se naše frekvence uskladijo, se lahko začutimo med seboj. Ravno zato je tudi petje produkt instrumenta, ki niso le glasilke, temveč celo telo. Delati z glasom pomeni delati s človekovo notranjostjo.

Se vam zdi Ljubljana glasbeno mesto?

Predvsem poleti in decembra je na prostem lepo poskrbljeno za različne glasbene okuse. Po lokalih ne posedam prav pogosto, ob večerih sem bolj samotarski človek, usmerjen v svoje ustvarjanje.

Če bi bila Ljubljana človek, kdo bi bila? O čem bi pela njena pesem?

Ljubljana je ena taka hrepeneča ženska, ki se sprehaja po ozkih ulicah, se ponoči povzpne na Grad, ko tam ni nikogar, izjoče solzo in se vrne. Do jutra sedi na okenski polici in hrepeni. Ko mislim na Ljubljano in poslušam pesmi o njej, zmeraj čutim rahlo melanholičen ton. Kljub dnevnemu vrvežu je utrip mesta pravzaprav tak. Ko se vse umiri, se zaprejo okna in se ljudje umaknejo zase, morda posedajo v Tivoliju ali ob Ljubljanici, takrat se notranjost Ljubljane najbolj čuti in se zdi ranljiva. Pesem bi bila vsekakor balada.

Vaši najljubši kotički v mestu?

Rada postojim na Tromostovju in samo opazujem ljudi, v njih dobim marsikateri navdih. Poletja rada preživim v nočeh v Tivoliju, kjer se usedem na jaso, opazujem zvezde in se pogovorim s seboj.

Kdo je vaš največji glasbeni vzornik?

Spoštujem vse glasbenike, velikih vzornikov pa nimam, vedno bolj iščem avtentičnost. Bolj kot na samega izvajalca se osredotočam na sporočilnost.

Pesem Najini mostovi, ki ste jo izdali konec prejšnjega leta, govori o vezeh, ki jih ljudje tkemo med seboj. Kakšna je zgodba?

Zelo mi je všeč, ko svoje skladbe pogledam z distance in vidim, da vsak poslušalec ustvari svojo lastno zgodbo. Zgolj ene interpretacije ni in ravno to je lepota vseh mojih skladb. Vem, kakšna je moja prvotna zgodba, vendar puščam poslušalcem svobodo pri interpretiranju. Pesem Najini mostovi je tako lahko ljubezenska zgodba, zgodba iz otroštva, lahko pa govori o povsem drugih medsebojnih vezeh, kot je na primer najina vez zdaj, ko pijeva kavo.