Samo da ljudje ne končajo na cesti

Ljubljana – Pomoč pri nastanitveni podpori potrebuje vse več ljudi, opažajo v društvu Kralji ulice. Med njimi so pogosto prav tisti, ki živijo v bivalnih enotah, opozarja Hana Košan, ki v društvu skrbi za preprečevanje prisilnih izselitev. Kralji ulice od leta 2014 namreč z mestnim stanovanjskim skladom izvajajo antideložacijsko dejavnost.

»Že na začetku smo zaposlenim na skladu jasno povedali, da ljudi ne bomo izseljevali in da tega ne sprejmemo. Če ocenijo, da je naše sodelovanje z nekom neuspešno, ker se njegov dolg do sklada ni pretirano zmanjšal, in ga deložirajo, mu še vedno zagotavljamo vso podporo,« pojasnjuje Hana Košan iz društva Kralji ulice, v katerem med drugim ponujajo nastanitveno podporo brezdomcem.

»Ni prijetno, ko spoznaš zgodbe ljudi, zakaj ne zmorejo plačati računov, razumemo pa tudi sklad, da potrebuje ta denar in da morajo biti obveznosti poravnane. Zgodi se, da sta naš način razmišljanja in vizija sklada kot hierarhične institucije v navzkrižju, vendar se zdi, da na skladu razumejo naše delovanje in to, kolikor pač lahko, poskušajo vsaj malce spraviti v svoje okvire.« Sodelovanje pri nastanitveni podpori je po njenih besedah uspešno. Kot pravi, se za to zdaj zanimajo tudi nekateri drugi stanovanjski skladi. »Saj jim ni v interesu, da mečejo ljudi na cesto. Zavedajo se, da če bodo deložirani iz občinskih stanovanj, bodo končali prav tam.«

Kako poteka antideložacijska dejavnost?

Referenti z mestnega sklada nas pokličejo in opozorijo na najemnika neprofitnega stanovanja, ki ima težave s plačevanjem stroškov in je že nastal dolg. Seveda je primarni cilj sklada doseči, da dolžniki vse poplačajo, se nam pa hkrati zdi, da se vendarle zavedajo, da so težave ljudi kompleksne in da je pogosto treba kaj narediti tudi na kakšnem drugem področju. Tu vstopimo mi in tako poskrbimo še za marsikaj drugega. Ljudi povežemo z drugimi organizacijami, kjer lahko dobijo pomoč, pomagamo pri pisanju prošenj ali prijavi na razpise za neprofitna stanovanja, otroke peljemo v živalski vrt in z njimi vzpostavljamo odnose, kar je najpomembnejše. Skrbimo, da so obveznosti redno poravnane, in to samo z enim ciljem, da ljudje ne končajo na cesti. Potem jih spremljamo, tako da se ta podpora pravzaprav razširi na vsa področja.

Stisko rešujete, ko je nekdo že tik pred deložacijo. Je to lahko prepozno?

Drži, to opažamo tudi sami. Sklad smo že večkrat opozorili, da je problem, če se reševanja stiske lotimo šele, ko dolg znaša že deset tisoč evrov. Če bi ukrepali prej, bi bilo veliko lažje za vse strani. Saj se ljudje zavedajo, da ne plačujejo računov, in imajo zaradi tega slabo vest. Toda potem se sklada izogibajo, in to zato, ker jih je sram. In tako nastane začarani krog. V soseski v Šentvidu, kjer so bivalne enote, smo začeli s skupnostnimi prostori. V njih izvajamo dejavnosti za vse generacije stanovalcev in tako prek njih prihajamo v stik s širšim krogom ljudi. Marsikdo se potem lažje obrne na nas in prizna, da mu v nekem trenutku ne gre, in vpraša za nasvet. Tako pridemo v stik z njimi že v zelo zgodnji fazi stiske. In to je pomembno, ne samo z vidika preventive pred deložacijo, ampak tudi zato, ker so ljudje potem vseskozi v stiku z nekom, na kogar se lahko obrnejo.

Kaj sicer opažate pri izvajanju podpore pri ohranitvi nastanitve?

Število ljudi, ki ne zmorejo plačati najemnine in obratovalnih stroškov, se povečuje. V nekem trenutku smo imeli toliko primerov, da je bilo s kapacitetami v društvu to že zelo težko reševati. Prav tako se je spremenila struktura ljudi, ki prihajajo po pomoč. Pogosto so to prav stanovalci bivalnih enot. Živijo v njih, a nimajo za preživetje. Po kruh k nam pridejo tudi upokojenci z nizko pokojnino, potem so tu še mladi brezdomni. Čeprav obstaja podpora v Ljubljani, so še vedno skupine ljudi, ki so spregledane. Med njimi so predvsem brezdomke in mladi.