Še vsaka je priznala, da je jahala prašiča

Dopoldansko sonce je božalo obraz Anice Gorjupove, obsojene čarovništva, ko je prestrašena v grajski ječi brez stropa čakala na svoj bridki konec na grmadi. Njena zgodba je ena od šestih, ki jih igralci rekonstruirajo na Ljubljanskem gradu v sklopu novega doživljajskega vodenega ogleda Izza grajskih rešetk.

Kako in s kakšnimi napravami so od 16. do 18. stoletja prestajali kazen obsojenci za fantazijske ali resnične delikte, je ob dvestoletnici mestne kaznilnice na Ljubljanskem gradu pred leti slikovito prikazala razstava Barbarstvo muk. Zdaj pa pričevanja nekdanjih grešnikov oživljajo igralci.

»Meščani pa nič! Na grmado z njo, so se drli. Točo je delala!« se Aničin roteči pogled zazre v moderne obiskovalce gradu. Njeno jadikovanje porogljivo spremlja zloglasni ljubljanski rabelj Hans v živo rdečih oblačilih in pove, kako je še vsaka priznala, da je jahala na prašiču na čarovniške shode, potem ko jo je on pod Trančo posedel na stol z žebljastim sedalom in pod njim za nameček še zakuril. Ter pristavi, da je bila Anici milostno naklonjena milejša kazen, saj je ne bodo vso pot do grmade ščipali z razbeljenimi kleščami in ji podkurili z vlažnimi poleni, da bi njene muke dalj trajale, temveč ji bodo pred grmado odsekali glavo in jo sežgali mrtvo.

S kolom nad soseda

Na doživljajskem ogledu niso vse zgodbe resnične, kot ta čarovniški proces, ki se je odvijal konec 17. stoletja. Nekatere so nekoliko prirejene, a zato nič manj doživeto izpovedane. Tako smo prisluhnili usodi zapornika iz 19. stoletja, ki naj bi se sporekel s sosedom za zaplato zemlje ob Savi in ga v navalu nerazsodnosti pokončal s kolom. Za umor je bil že po modernem kazenskem pravu obsojen na polčetrto leto zapora in prisilno delo na gradu, kjer je moral s sokaznjencem stopiti v veliko leseno kolo in ga s hojo poganjati, dokler se ni iz globokega rimskega vodnjaka prikazalo vedro, polno vode. To sta počenjala toliko časa, da sta napojila vse grajsko in okoliško prebivalstvo.

Njegovi sodobniki so si lahko oddahnili, ko so jim po novem kazenskem zakoniku iz leta 1803 zgolj odvzeli prostost in jim naložili prisilno delo, pred tem so za precej manjše prekrške sekali ude ali jih barbarsko mučili. Za manjši prestopek, med katere se je poleg obrekovanja, tatvin, bogokletstva, prepirljivosti štelo tudi prešuštvo, je moralo na primer drago plačati dekle, ki smo jo srečali na trati pred gradom, ravno ko jo je frančiškanski menih gnal v volčjo luknjo pri glavnem vhodu v grad. Bosonogi, v dolgi halji, še s slamnatimi bilkami v laseh – kot ostanek njene naslade na seniku – ji ne sramota na prangerju, ne šibanje, ne javno zasmehovanje na jurjevo nedeljo niso izbrisali nasmeška s pregrešnega lica. Precej drugačen izraz na obrazu je imel tisti čas verjetno znani ljubljanski poligamist, ki so ga za njegov presežek sle prikrajšali na drugem koncu in mu odrezali nos.

Ječe, veliko večje od grajskih

Nekoliko bolje se je godilo plemičem, ki so jih zapirali v plemiško ječo. Iz nje je ravno ob našem obisku pobegnil pogumni vitez Erazem Predjamski in pridružili smo se mu pri iskanju skrivnega izhoda iz kamnite kletke, medtem pa prisluhnili njegovemu grehu, sicer vestno popisanemu v zgodovinskih učbenikih. Svobodo je bilo mogoče zavohati v kotu grajskega dvorišča, kjer je nekoč stal vodnjak, v katerem je bila tik pod vodno gladino odprtina in pot v svobodo – ki je sicer vodila v grajsko greznico. Svoboda pač nekaj stane.

Nad jetniško prehrano in življenjem v eni od grajskih samic pa je vihal nos (mar bi bil vesel, da ga vsaj še ima) beneški politični prevratnik iz leta 1821. Karbonar, ki je dočakal pomilostitev samega avstrijskega cesarja, je ravno v grajski kapeli molil še zadnjo molitev, preden je stekel v svobodo.

Za ovinkom pa je že stal naslednji znani politični zapornik, Ivan Cankar s svojo Mileno okoli vratu, ki ga je rotila, naj se vendar nauči držati jezik za zobmi, da bi se izognil arestu. Devetega avgusta 1914 so ga namreč zasačili, ko je javno prijazno govoril o Srbih. A kako ne bi, saj njegova socialdemokratska duša ni videla prihodnosti v avstroogrski ječi narodov. Svojo izkušnjo je popisal v črtici Sence. Kako se je v grajski kaznilnici godilo zapornikom med prvo svetovno vojno, pa si lahko obiskovalci gradu ogledajo na še aktualni razstavi Ljubljana pred 100 leti v grajski galeriji S.