Tiskane izdaje
Ljubljana - Dolgo opuščeno zemljišče ob Resljevi cesti, ki meri tisoč kvadratnih metrov, so pred sedmimi leti na pobudo Kuda Obrat in s pomočjo zavoda Bunker ter z okoliškimi prebivalci začeli preoblikovati v skupnostni urbani vrt. Prostor, kjer zdaj vrtnari in se druži okoli sto ljudi, so poimenovali Onkraj gradbišča.
Na velika zelena vrata, ki so pod ključavnico, je pritrjen manjši nabiralnik, desno od vrat je zastekljena vitrina, v kateri visijo obvestila. Z Resljeve ceste je mogoče opaziti tudi lesene plošče, ki prekrivajo kovinsko gradbiščno ograjo. Nad vrati na leseni tabli z modrimi črkami piše Onkraj gradbišča. Še pred sedmimi leti je na kovinski ograji viselo opozorilo Pozor! Gradbišče, vstop prepovedan.
Foto: Roman Šipić, Delo
»Najprej nismo natančno vedeli, kaj naj bi bilo na zemljišču,« se začetkov delovanja v soseski Tabor spominja ena od pobudnic skupnostnega vrta Urška Jurman iz kulturno-umetniškega društva Obrat. »Strinjali smo se, da je treba prostor odpreti in ga narediti dostopnega. Zdelo se nam je neverjetno, da je sredi soseske v centru mesta parcela, ki je povsem zagrajena in propada.«
Na zemljišču med Masarykovo in Resljevo je bila predvidena gradnja stanovanjsko-poslovnih objektov. Toda gradbinec Energoplan je v času zadnje gospodarske krize končal v prisilni poravnavi, medtem pa je z ograjami obdano območje samevalo. Leta 2010 so ga začeli oživljati Kud Obrat, zavod Bunker in sosedje. Za lesenimi vhodnimi vrati je na okoli tisoč kvadratnih metrov danes posejanih 40 vrtičkov, ki jih obdeluje okoli sto ljudi, večinoma iz okolice. Vsak od njih na leto prispeva 20 evrov, s čimer pokrijejo stroške delovanja vrta, kot so nakup vode in zemlje ter razna popravila. Vsakoletni podpis pristopne izjave je tudi pogoj za udeležbo in pridobitev ključa za dostop na lokacijo. Vrtičkarji vsako leto volijo organizacijski odbor, ki koordinira dejavnosti in delovne akcije.
Slovenska fundacija za trajnostni razvoj Umanotera je Onkraj gradbišča leta 2015 uvrstila med primere dobre trajnostne skupnostne prakse, pri čemer je opozorila tudi na javne dogodke, ki jih tam organizirajo in tako razmišljajo o javnem prostoru, mirujočih gradbiščih in zelenih površinah v mestu.
Foto: Uroš Hočevar, Delo
Ni treba naročiti kave
Ekipa Onkraj gradbišča je leta 2010 od mestne uprave najprej dobila dovoljenje za brezplačno uporabo občinskega zemljišča za dva tedna, kolikor je trajal program Vrt mimo grede festivala Mladi levi, in pred gradbiščno ograjo na Resljevi so sklicali sestanek z okoliškimi prebivalci. Po besedah Polonce Lovšin iz Kuda Obrat je bil sklep, da potrebujejo zelen prostor, ker jih v soseski primanjkuje. »Ljudje so si želeli prostor druženja, kjer so lahko z drugimi, ne da bi jim bilo treba naročiti kavo, medtem ko imajo otroci dovolj prostora, da raziskujejo.« Nekakšen nekonzumacijski prostor, ga opiše Urška Jurman. Od takrat je bilo treba vsako leto spisati čakalno listo, ki so jo šele zdaj »končno izpraznili«, toda verjetno se bodo, kot vsako leto, po besedah Jurmanove tudi letošnjo zimo na njej našla nova imena.
Zgolj nekaj mesecev po tem, ko so opuščeno gradbiščno jamo spremenili v zeleni vrt, so z ljubljansko občino podpisali prvo enoletno pogodbo o brezplačni rabi. Zdaj so pred podpisom sedme. Urška Jurman opozarja na »prekarno situacijo«, saj pogodbo podaljšujejo vsako leto, toda ljudje so po njenem motivirani, da čim bolj izkoristijo čas, ki jim je na voljo. Pri tem spomni tudi na bližnje zemljišče na vogalu Resljeve in Masarykove ceste, na katerem občina zdaj ureja Tomanov park. »Ne vemo, kaj to pomeni za dinamiko na tem prostoru, torej tudi za Onkraj gradbišča.«
Samopreskrba?
Kot je mogoče razbrati iz izjav občine, investitorja za zdaj ni. »Trenutno mestna občina zemljišča ne potrebuje in je oddano v brezplačni najem,« so pojasnili na oddelku za ravnanje z nepremičninami. Da »spodbujajo tovrstne projekte in začasno ureditev vrtičkov na lokacijah, ki so sicer v prostorskih aktih namenjene drugi rabi«, so sporočili z občinskega oddelka za varstvo okolja. »Samopreskrba je namreč eden ključnih ciljev našega programa varstva okolja in tudi s tovrstnimi projekti dopolnjujemo našo mrežo vrtičkov, urejenih na zemljiščih MOL.« Toda njihovi podatki kažejo drugače. Leta 1995 je bilo v Ljubljani 378 območij z vrtički na 267 hektarjih, leta 2008 je bilo takšnih območij 218 na 130 hektarjih, leta 2010, ko so v Kudu Obrat začeli urejati zapuščeno gradbeno jamo v središču mesta, pa so bili vrtički le še na 23 območjih, ki so skupno merila 45 hektarjev. Danes »uradne« vrtičke v zakup ponujajo na petih lokacijah. Na občini so se, kot sporočajo na svoji spletni strani, leta 2009 »bolj celostno lotili problematike urejanja vrtičkov«, in tako sprejeli odlok o urejanju in oddaji vrtičkov v zakup ter pravilnik o urejanju vrtičkov.
Da »občina uničuje samonikle vrtičkarske oaze in jih nadomešča s plačljivimi, tipiziranimi kvadrati,« so pred časom v zapisu Deinstitucionalizacija vrtičkarstva opozorili v zadrugi Urbana, samoorganizirani platformi, ki v glavnem mestu deluje od leta 2010. »Institucije, ki so v kapitalizmu integrirale že večino aspektov našega življenja, začenjajo posegati tudi v vrtičke in vrtičkarstvo tako, da jih oblasti nadzorujejo, popisujejo, dopuščajo ali prepovedujejo, monopolizirajo«. Z vrtičkarstvom, ki je sicer, kot poudarjajo v zadrugi, »precej preprosta in bazična dejavnost - pridelava hrane«, se pojavljajo številni drugi učinki, kot so izmenjava znanja, dvig splošnega zdravja, pestro kulturno dogajanje in neposredna vpetost v okolje. »To so sive cone sistema, cone spontanega, samoniklega upravljanja, kjer si pravila uporabe vrtičkarji določajo sami v povezavi z neposrednim okoljem in odpirajo prostore, na katerih je mogoče eksperimentirati z alternativnim družbenim organiziranjem.«
Ko so v skupnosti Onkraj gradbišča pred dvema letoma pripravili praznovanje pete obletnice delovanja, so natisnili brošuro, v kateri so strnili misli o začasnem skupnostnem vrtu. »V tem 'razvitem' svetu, ki je prignal človeka do skrajnega egoizma, potrošništva brez glave in repa, do pomanjkanja skrbi za sočloveka, je čas, ki ga preživljam tu, onkraj gradbišča, neizmerno dragocen,« je v njej zapisala Meta Breznik Bertoncelj. »Tu se lahko usedem, kramljam in verjamem, da je v človeku še kaj tega, kar ga dela človeka. Da nekaj naredimo skupaj, ne le za lastno korist, da na delovnih akcijah sodelujemo pri urejanju okolice in ne skrbimo le za svoj vrtiček, da sodelujemo pri gradnji nove drevesne hišice, da sodelujemo z domačimi dobrotami ob piknikih, ki sledijo delovnim akcijam. Da bi le trajalo.«
Foto: Roman Šipić, Delo
Majhni, zavzeti prostori
Urška Jurman, ki sedmo leto obdeluje vrt onkraj gradbišča, se spomni, da je iz enega od okoliških blokov prišel poziv, naj vrtičkarje od tam preženejo, ker da to ni primerno za središče mesta in da ni videti lepo. »Dokler so stvari v zatečenem stanju, so v zatečenem stanju, tudi če je to gradbena jama in opuščen prostor. Ko se porodi pobuda, se takoj najdejo še druge,« razmišlja Jurmanova. »Zavedamo se, da lahko ta prostor nekdo razume kot privatiziran, ker je ograjen, ima vrata, toda prav zato delamo na delovanju navzven. Organiziramo javne razprave, intervencije v prostor in temu je namenjen tudi festival Onkraj, hkrati so vsak četrtek odprte ure,« nadaljuje Polonca Lovšin. Da je to vendarle »neke vrste ambivalenten prostor«, ki ni povsem javen in je hkrati skupnosten za tiste, ki so udeleženi, o Onkraj gradbišča premišljuje Urška Jurman, a doda: »Profesor David Harvey je zapisal, da če hočeš izumljati drugačne prakse, ki jih javni prostor vse manj dopušča, se je treba vsaj malo ograditi in izvzeti.«
