Simon Kardum: »V štirih dneh bomo križali umetnost in pank«

Direktorju javnega zavoda Kino Šiška se prihodnje leto izteče mandat, a pravi, da bo zagotovo spet kandidiral.

Objavljeno
10. september 2013 17.49
Simon Kardum direktor Šiške. V Ljubljani 9.9.2013
Nina Krajčinović, Ljubljana
Nina Krajčinović, Ljubljana

Ljubljana – Kino Šiška je v mesto (znova) prišel pred štirimi leti. Je javni zavod, ki skoraj polovico denarja dobi od mestne občine. Obiskovalci – od odprtja do danes se jih je nabralo že skoraj 260 tisoč – so s programom, ki ga ponuja, zadovoljni. Za Šiško skrbi uigrana ekipa, njen šef pa je Simon Kardum. Praznovanje četrte obletnice se začenja danes in bo trajalo vse do sobote.

Težko gremo mimo dejstva, da te dni dve pomembni ljubljanski prizorišči, Metelkova in Kino Šiška, praznujeta obletnico …

Res je. Metelkova praznuje okroglo obletnico, naša tradicija pa je, da vsakega septembra preštejemo svoje vrste ter javnosti pokažemo, kaj smo v pretekli sezoni naredili. Seveda s tem praznovanjem napovemo tudi novo sezono. Ni pa samo Metelkova, ta teden se povsod veliko dogaja. Svoje naredi še eurobasket, ki pleni del obiskovalcev, med katerimi sem kot nekdanji košarkar tudi sam. Kar pa pomeni, da bom verjetno kakšno tekmo Slovenije moral izpustiti.

Bi lahko med obema prostoroma potegnili vzporednico?

Tovrstne paralele se pojavljajo že od začetka. Eden od strahov, da bi si skakali v zelje ali se šli nelojalno konkurenco, je kmalu po odprtju Šiške izpuhtel. Z veliko producenti in organizatorji, ki delujejo na Metelkovi, odlično sodelujemo pri organizaciji koncertov v Šiški. Tudi sami smo se s svojim projektom že predstavili tam, tako da sožitje vsekakor obstaja.

Kako pa bi komentirali njuni vlogi v mestu? Zadnjič so metelkovci v pogovoru poudarili, da se od drugih prostorov razlikujejo ravno po produkcijskem načinu.

Mi trdimo isto. Je pa tu seveda še cela vrsta različnih vidikov: od pravno-organizacijskega do sociološkega. Metelkova je nastala z določenim namenom, vemo, kaj se je pred dvajsetimi leti dogajalo. Še vedno funkcionira kot nekakšno mesto, kjer se razvijajo določene zgodbe.

Je pa bolj prostor klubskega dogajanja, medtem ko so v Šiški v ospredju koncertno dogajanje in vse vsebine, ki spadajo zraven ter pokrivajo tudi področja vizualij, filma in podobno. Po tem se seveda razlikujemo. Naj poudarim, da niso samo metelkovci tisti, s katerimi sodelujemo. Producentskih sodelovanj je ogromno, tudi mednarodnih.

Eden od naslovov v medijih pred štirimi leti se je glasil Kino Šiška, obljuba boljših časov. So s Kinom Šiška prišli tudi boljši časi?

Boljši v smislu ponudbe, zagotovo, ponudbo smo popestrili tudi onkraj meja Ljubljane in Slovenije. To pa zato, ker razumemo kulturni prostor v širšem smislu. In to je tisto, po čemer se razlikujemo od drugih javnih institucij. Razumemo bazen občinstva.

Najbrž tudi zato, ker ste, vsaj tako je videti, uigrana ekipa. Od začetka so tu isti ljudje in zdi se, da dobro sodelujete in veste, kaj počnete.

Drži. Smo tudi edina kulturna institucija v Sloveniji, kjer so vsi zaposleni vezani na mandat direktorja. Izteče se mi prihodnje leto, tako da bodo takrat verjetno kakšne spremembe. Ni pa nujno.

Boste kandidirali?

Bom, seveda bom. V konceptnem smislu, glede na to, kakšne načrte imamo, je to tudi nujno. Ekipa bi se lahko dokazala še v enem mandatu. Bo pa vsekakor za direktorsko mesto objavljen razpis in upam, da bo čim več kandidatov, prav tako upam, da bo izbran najboljši. Ali najboljša.

Ko ste odprli svoja vrata, ste napovedovali dvesto dogodkov na leto, kar so nekateri označili za ambicioznost. Kmalu bo na sporedu tisoči dogodek ...

Res je. Najprej je bilo naše povprečje 150 dogodkov na leto, danes smo že pri številki 260. V ekipi nas je malo, zato je tak obseg dogodkov v resnici izjemen. Če primerjamo sorodne institucije, pomeni, da je obremenitev vsakega mojega zaposlenega trikrat večja kot običajno. Mislim, da ne smemo pretirano popuščati, jasno pa je, da se recesija čuti.

Pa ne med nastopajočimi.

Seveda ne. Čuti se v denarnicah naših obiskovalcev. Honorarji tujih glasbenikov se samo zvišujejo in letijo v nebo. Je pa v teh časih vsaka organizacija koncerta tvegana. Deloma programsko, predvsem pa seveda finančno.

Kljub vsemu, pa bodimo klišejski: Kino Šiška se zdi nekakšna zgodba o uspehu. Najbrž bi bila pot precej bolj trnova, če ne bi imeli podpore mestne občine in njenega denarja?

Vsekakor. Vsakič je treba poudariti, da uporabljamo javno infrastrukturo. Denar, tudi davkoplačevalski, gre za to, da se hiša neprenehoma nadgrajuje. Stroški so precej veliki – da narediš »plac« po meri ljudi. Da ga narediš prijaznega, investiraš v dodatne stvari: lani smo tako investirali v ozvočenje, v razstavni sistem … pravkar smo delno prenovili malo dvorano Komune. Nekaj denarja dobimo iz proračuna, del pa iz svojih virov.

Kakšno je razmerje?

Skoraj polovico ga pridobimo sami, del ga dobimo na javnih razpisih, imamo pa tudi dva evropska projekta, kjer dobimo še dodaten denar.

Koliko prispeva mestna občina?

Odvisno od leta, v povprečju pa od 800 do 900 tisoč evrov na leto.

Na odprtju leta 2009 so igrali Laibach, ob predstavitvi projekta avgusta 2009 Pankrti, ob četrti obletnici bodo nastopili Niet in Via Ofenziva. Pankersko naključje?

Imeli smo tudi Melodrom, lansko leto Silence. Koncept je vsekakor tak, da mora biti to poseben dogodek, in seveda so naši bendi tisti, ki dogodek zaznamujejo. Jasno, da je na začetku moralo iti za posvetilo prvoborcem, normalno. Pankrti so nekoč igrali v Kinu Šiška. Ne moreš tudi mimo najbolj znanega slovenskega benda Laibach. Letos pa smo usekali tako, da v štirih dnevih križamo umetnost in … pank, da.

Kljub temu se v Kinu Šiška znajdejo res raznoliki žanri. Na neki način prostor igra tudi izobraževalno vlogo, se strinjate?

Vsekakor. Šiška je predvsem izobraževalna ustanova, zlasti pa je valilnica mladih kreativcev. Izredno ponosen sem na projekte Stripolis, Artish, Co-working, delavnice in tako naprej. Prostor dajemo tudi vizualcem, nepridobitni projekti so povezani z različnimi zgodbami, med njimi filmskimi.

Omeniti je treba še dva evropska projekta. Eden je Modul Dance, ki je namenjen tudi mladim plesalcem in koreografom, kar se mi zdi izredno pomembno. Dobili pa smo še enega – Kino Šiška bo zadolžen za zunanje ulične umetnike.

Ker gradimo šišensko kulturno skupnost, kar se vidi, če se kdo sprehodi po okolici, je to zelo pomembno, moment dobrih sosedskih odnosov je izredno pomemben. Za obletnico bo enajst grafitarjev pografitiralo podhod pod Celovško cesto. Oni prispevajo kreacijo, mi material.

Sodelujete tudi z drugimi mestnimi zavodi.

Tako je, na neki način smo to dolžni početi. Projekte pripravljamo z različnimi kulturnimi akterji. Vsako leto imamo odmevno produkcijo z mestnim teatrom, sodelujemo z Mladimi zmaji, tukaj imamo še KUL abonma, Bobre … tega je precej.

Včasih se sliši negodovanje, da se v Kinu Šiška, ko se konča koncert, obiskovalci nimajo kam dati. Da mu manjka klubski prostor, kjer bi se lahko zabavali tudi po koncertu.

Šiška ima takšen ritem dogodkov, da je logistično to nemogoče. Čeprav bi si želeli malo dvorano preobraziti v klub in imeti določeno število dogodkov, ki bi trajali pozno v noč. Toda to je hiša, ki je odprta ves dan, zato je logistika tu lahko precej težavna.

Nenavadni pa so tudi mestni predpisi, kar se je videlo zdaj pri eurobasketu. Govorim o letnih vrtovih. Ne zdi se mi pošteno, da odpustek za daljši obratovalni čas dobijo samo lokali v mestnem središču, vsi drugi pa morajo zapirati že ob desetih, enajstih zvečer. Mi moramo zapreti vrt opolnoči. Takrat se nekateri koncerti šele dobro končajo.

Pa ste že imeli inšpekcijo?

Smo, naš natakar je bil opozorjen.