Tiskane izdaje
Kakšna je v Ljubljani scena družabnih, torej neprofesionalnih plesov, ki povezujejo ljudi?
Ljubljana je danes prežeta z različnimi slogi, plesne šole se med sabo bojujejo za koščke pogače. Najbolj popularen ples je salsa, ker je najlažja za učenje in tudi najbolj dosegljiva večini. Zanjo niti ni treba iti v tečaj, ker se osnove lahko naučiš kar na plesišču. Pri argentinskem tangu pa je zadeva povsem drugačna. Tudi swing in west coast swing sta popularna – prav tako zaradi preprostosti. Ljudje so sicer postali zelo izbirčni in zahtevni, ponudbe pa je ogromno.
Kdaj so se tovrstni plesi pri nas tako popularizirali? Ko govorimo o Slovencih in družabnem plesu, pogosto mislimo na Festivalno dvorano ali na polko in valček.
Festivalna dvorana je v 80. in 90. letih živela zelo dobro, potem pa je to zamrlo – tudi zaradi vse več nove plesne ponudbe na tržišču. Lahko rečem, da je kar malo zaspala. Na začetku tisočletja so se začeli uveljavljati novi plesi, ki jih je od družabnih plesov v Festivalni dvorani ločevalo to, da so preprosti in hitro učljivi.
Namreč, sodobni človek nima časa vaditi mesece in mesece, preden gre plesat. Zato so ljudje zapustili Festivalno dvorano in se usmerili na salso. Ljudje si na tečajih ne želijo terorja, ampak se predvsem želijo naučiti novih korakov – koreografij in tako uživati v plesu.
Salsa je idealna za zabavo, omogoča sproščanje, sploh po napornem delovnem dnevu. Tudi klasični oziroma družabni plesi ga, toda prej je treba trdo delati. Pomembno je tudi druženje – na salsa prireditvah hitro najdeš soplesalko, v Festivalni dvorani pa pogosto ni tako.
Kakšni smo Slovenci kot plesalci? Tu ne govorimo o profesionalcih, pač pa o tistih, ki plešejo za zabavo.
Slovenci imamo problem s samozavestjo, in to ne glede na spol. Ženske, ki niso nikoli tekmovale, pogosto ne razumejo, da mora moški razmišljati o vodstvu, o ritmu in da se morajo pustiti voditi. Pri nas pogosto razmišljata oba in tako so dostikrat nesoglasja. To je edini šport oziroma zabava, kjer se kažejo čustva in ego, kdo koga nadvlada in kdo komu sledi. Seveda je naloga obeh na estetiki in tehniki, vendar plesalec prednjači v vodstvu, plesalka pa v estetiki.
Slovenci smo, kar se tiče plesa, zavrt narod – seveda tu govorimo o tistih, ki plešejo za zabavo. Ljudje iz nekdanje Jugoslavije so bolj odprti. V Sloveniji obstaja tudi neke vrste »salsa scena«, ki dobro pleše oziroma misli da dobro pleše, in če te ne poznajo, te ne spustijo zraven, ker si novinec.
Je torej človek brez tega elitizma dober plesalec ali plesalka?
Človek je lahko brez te drže, vendar je pri Slovencih to zelo težko, saj smo izjemno tekmovalni. Edino tako si lahko dober. Radi tekmujemo med seboj, kdo zna več figur, ne znamo uživat v plesu. Znanec mi je nekoč predstavil plesalko s Kube, in ko sva se pogovarjala o plesu, je pogovor nanesel tudi na to, da Slovenci ne znamo uživati na plesišču, ampak predvsem tekmujemo. Sam včasih kakemu egu na dveh nogah, ki se postavlja na plesišču, rečem, naj gre raje na tekmovalno plesišče, pa če se bo tam izkazal, kapo dol. Ne pa da se obnaša, kot da je dobil olimpijsko medaljo.
Plesalka mi je nekoč tudi rekla, da še ni dovolj dobra za ples v Kavarni SEM, češ da ji je to dejal nek plesalec. Navil bi mu ušesa. Ljudje imajo zelo zgrešene koncepte, kaj je dobro, in se veliko obremenjujejo. Ko si na zabavi, se zabavaj, saj je cilj da se sprostiš in uživaš, ko greš na tekmo, takrat pa se je treba obremenjevati s tem, kako izgledaš, koliko znaš in kako plešeš, ker ne gre več za zabavo. Zabavno je tudi, ko te kdo zavrne, češ da premalo znaš tako v korakih kot v koreografiji, potem pa ga čez par let prerasteš.
Omenili ste republike nekdanje Jugoslavije in Italijo. Kako je s tem na tujem?
Pogosto hodim plesat v Italijo, kjer se že močno čuti mediteranski vpliv. Tam ni važno, kdo si in koliko znaš, takoj te sprejmejo medse. Ali znaš en korak ali nobenega, ni pomembno, te naučijo – gre za osnovni plesni bonton, ki pa ga Slovenci in Slovenke pogosto nimamo.
V Vidmu sem bil na enem od mnogih plesov, vstopil sem v prostor, kjer je bila plesna zabava, in ker se je videlo, da sem novinec, pa italijansko ne govorim oziroma zelo malo razumem, je do mene takoj prišla plesalka, učiteljica kubanske salse, ki je zelo priznana v Italiji, in me povabila na ples. Tako sem plesal z njo pa tudi z njenimi znankami. Čisto drug svet, druga mentaliteta.
Kot sem že omenil, plešem tudi v Bosni in Hercegovini in v Srbiji – preden se tam začne zabava, se odpleše njihovo kolo in potem salsa, bacahata in kizomba, pa še vmes potem dajo kako kolo. Tudi pri nas so na začetku, ko so se začeli uveljavljati ti novi plesi, na naših plesiščih pred začetkom zavrteli kako domačo narodno-zabavno glasbo, pa naj je to bila polka ali valček. Slovenci pa se, v nasprotju s Kubanci ali Srbi, se mi zdi, tega nekako sramujemo.
